O predstavi (avtorica priredbe in dramaturginja)

Don Kihot je klasika.

To je stavek, ki je na tak ali drugačen način kar nekajkrat izrečen v predstavi. In to je res. »Najbolj prevajano delo po Bibliji«, roman, ki je razglašen za začetnika sodobnega romana, lik, ki je postal simbol, arhetip, verjetno najbolj poznan popotni vitez vseh časov – vse to je samo začetek tistega, kar se kot breme zvali na vsakogar, ki se poda v dramski boj z Don Kihotom. Cervantes je veliki pisatelj in Don Kihot je nedvomno veliko delo, ampak trdno sem prepričana, da naloga gledališča ni, da nam velika dela lepo prebere z odra. Gledališče je umetnost zase. Nikakor samo ilustracija književnosti, pa naj bo ta še tako genialna. Zato ta predstava ni namenjena srednješolcem, ki se težko prebijajo skozi domače branje. Ni, če želijo obnovo zgodbe. In hkrati je vsekakor namenjena tudi njim, vendar tudi vsem tistim, ki se želijo skupaj z nami vprašati, kaj pomeni iskanje idealov danes. V kakšni družbi živimo, h kakšni težimo in ali je idealna družba, tudi če jo dosežemo, res po naših merilih. Nas, Balkancev, ki cenimo dejstvo, da ni treba vedno ravnati povsem po zakonu, ampak obstaja tudi nekaj, kar je stvar dogovora.

Pa četudi se tiče zakonov, ki smo jih sprejeli sami.

Cervantes piše roman, ki je zabavna in duhovita pustolovščina. Vendar je tudi kritika književnosti, gledališča, drame (Cervantes je bil dramaturg in dramatik), religije, celo odnosa do žensk … Četudi se splošno znanje o Don Kihotu ustavi pri mlinih na veter, roman jasno spregovori o idealu države, družbe, ljubezni in umetnosti. To smo vključili v uprizoritev.

Naši popotni vitezi so vitezinje. Neroden termin. Ampak ustrezen "gender" in povsem v skladu z Zakonom o enakopravnosti spolov v Črni gori, ki kot diskriminacijo razume, če parafraziram, celo jezikovno uporabo moškega spola kot generično-nevtralnega, ko je govor o različnih spolih. Ampak zakoni so eno. praksa pa je, kot pravim, skoraj vedno nekaj povsem drugega. To ni zgodba o ženskah. To je zgodba o družbi. Ker so tako ženske kot moški plod družbenih zakonitosti in posledic odnosov, ki jih negujemo kot tradicijo, ohranitev reda ali, kar je mogoče tudi najpomembnejše, časti. To ni samo ženska zgodba, je pa zgodba, ki jo pripovedujejo ženske. S svojega vidika. Spregovorijo o svojih, teh strašnih in nerazumnih »ženskih pravicah«. Ampak samo tisti, ki ne posluša oziroma noče poslušati, ne bo razumel, da so to zgolj in samo pravice vsakega človeka.

Če ima še kdo moč in voljo, da se za pravice bori. Ker »to je slab čas za popotne viteze«.

Boj z mlini na veter.

Vedrana Božinović

 

O gledališču

Zgodba Gradskega pozorišta Podgorica se je začela leta 1951, ko je na pobudo režiserja in utemeljitelja številnih gledaliških hiš v Črni gori, Vasilija Ivanoviča Šćućkina, v takratnem Titogradu osnovano Pionirsko gledališče.

Leta 1959 so se začele priprave na začetek dela novega gledališča v prostorih kina Kultura, prav na mestu, kjer stoji stavba današnjega gledališča. Pionirsko gledališče je bilo z Otroško knjižnico združeno v Pionirski kulturni center.

Leta 1994 se je osamosvojilo in dobilo ime Otroško gledališče. Z ustanovitvijo Večernje scene, ki od decembra 1999 deluje skupaj z Dramsko sceno za otroke in Lutkarsko sceno za otroke, se je Otroško gledališče postopno preoblikovalo v mestno gledališče.

Dne 27. 12. 2002 je bila na seji Skupščine občine Podgorica sprejeta odločitev o ustanovitvi Javne ustanove Gradsko pozorište Podgorica.

Na repertoarju gledališča so uprizoritve z Dramske in Lutkarske scene za otroke ter z Večernje scene za odrasle – od literarnih klasikov za najmlajše do sodobnih avtorjev. Široka razsežnost dramskega raziskovanja uvršča Gradsko pozorište Podgorica v redko skupino gledališč, ki imajo moč in umetniški potencial, da programsko delujejo v najrazličnejših umetniških smereh.

Trud gledališke hiše predstaviti številne gledališke oblike, tehnike in žanre je nekaj posebnega. Na ta način bogati črnogorsko gledališče in pomembno prispeva k razvoju celotnega kulturnega ozračja države. Gradsko pozorište Podgorica je prejelo mnogo priznanj z vseh pomembnih festivalov v državi in regiji.

logo Podgorica

 

O festivalu

Festival Barski ljetopis je prireditev Kulturnega centra Bar, ki predstavlja kulturo in pomembne umetniške vsebine, značilne za Bar in Črno goro, ter privablja odlične ustvarjalce iz Črne gore, regije in sveta.

Festival je že tri desetletja pomembna prireditev barskega poletja. Z ohranjanjem večstoletne tradicije mesta in duha enotnosti, a s posluhom za potrebe sodobnega časa, je Barski ljetopis že dolgo del razvoja črnogorske kulture. Dosleden in zvest svoji jasni zasnovi je presegel svoje prejšnje smernice, odgovoril na potrebe novih ustvarjalnih zamahov in ohranil funkcijo prepoznavne umetniške usmeritve celotnega črnogorskega prostora. Zato je sprva vedno naletel na brezpogojno zaupanje in predanost občinstva Bara, kasneje pa tudi celotne Črne gore. S tem, ko ni pozabil na potenciale in posebnosti prostora, na katerem je vzniknil, je Barski ljetopis pustil neizmeren prispevek v konceptu izobraževalnega turizma v državi in tako gledalce našel tudi med gosti s celega sveta.