Razpoka

Rrose Sélavy je alter ego Marcela Duchampa, utemeljitelja konceptualne umetnosti. Izbira te reference izhaja iz fascinantne povezave med njegovimi uvidi v dejstvo, da je resničnost igra kontekstov in iluzij, v katere se odločimo verjeti in jim pripisovati pomen, in postopki besedila, ki generirajo nekakšen uprizoritveni deepfake. Morda je prav v tej postopkovnosti gledališče zares zrcalno resničnosti: je igra naših pričakovanj in prepričanj, samoumevnosti, ki jih gledališki dogodek preobrača. Pogledati na resničnost kot na readymade je postopek, ključen za razumevanje dokumentarnih principov – in hkrati je to dejanje emancipacije, saj omogoči radikalen pogled tudi na ideologijo časa sedanjosti. Resničnost je vedno v nastajanju: definirajo jo naše odločitve, načini življenja in perspektive, v katere smo postavljeni.

Noah in Celeste

(povzeto po člankih gledališkega lista uprizoritve avtoric Petre Pogorevc in Lučke Neže Peterlin)

Protagonista zgodbe sta sedemindvajsetletna okoljska aktivista Noah in Celeste Quilter, ki so ju decembra 2021 našli ustreljena v njunem stanovanju. Spoznala sta se novembra 2011 na slepem zmenku, ki ga je na osnovi algoritma organiziral časopis. Po prvem srečanju sta se njuni življenji tako zasebno kot javno prepletli. Zaljubila sta se, se poročila in dobila hčerko, hkrati pa se tudi združila v brezkompromisnem boju za boljši svet, kar ju je najprej prikrajšalo za varno eksistenco in ju nazadnje pahnilo v smrt.

Če v iskalnik Google vtipkate imeni Noaha in Celeste, ne boste o njiju našli ničesar, razen morda poročil o krstni uprizoritvi igre v londonskem gledališču Royal Court leta 2022. Igra je sicer napisana kot napeta in sugestivna kriminalka, skozi katero nas avtorica vodi z besedami lika, ki ima njeno ime in priimek. Domnevni dokumentarni izsledki se v njej vešče prepletajo z igranimi prizori iz življenja umrlega para. Zaživi kot pretresljiva rekonstrukcija dvojnega umora ali umora s samomorom.

Vprašanje o tem, ali sta Noah in Celeste resnična, je ob uprizoritvi drame dobilo naslednji odgovor: neizpodbitno je, da bi prav zlahka bila. Avtorica besedila ju je namreč vpela v svet, ki je sodobnemu bralcu ali gledalcu povsem prepoznaven. Posameznik je v njem ujet v babilon novih medijev, podvržen nenehnemu nadzoru, izpostavljen pandemiji novega koronavirusa in zapisan bližajoči se podnebni katastrofi. Ni mogoče zanikati, da na svetu obstajajo številni aktivisti, ki si tako kot onadva prizadevajo za družbeno dobro ter za to tvegajo lastno udobje in celo življenje.

Noah in Celeste sta njihova predstavnika. Zgodba ima tudi močan generacijski predznak. Sooči nas z vprašanjem, kakšen svet zapuščamo mladim, ki se vključujejo vanj, ne da bi ob tem zaradi vseh omenjenih problemov imeli upanje na dostojno prihodnost.

Noah in Celeste Quilter sta upornika; njune politično, družbeno, okoljevarstveno in solidarnostno revolucionarne težnje napaja upanje. Ključni del njunih prizadevanj je vera v to, da je družbena sprememba možna. Pot do nje pa je povezovanje in znanje o tem, kaj in zakaj sodobnega človeka omejuje, duši, boli, ubija.

Nekateri ljudje s seboj nosijo občutek lahkosti, torej da sprejemajo življenje kot minljivo in mimobežno ter da zato njihova dejanja nimajo večnih posledic. Drugi pa so obremenjeni z občutkom teže, ki je večja od njih samih, katere posledica je globoko zavedanje, da imajo njihove odločitve pomembne posledice in imajo zato močnejši občutek odgovornosti glede svoje vloge v družbi. Noah in Celeste gotovo spadata med tiste, ki imajo občutek / ki kroji resničnost / da imajo njuna dejanja družbeno pomembnost. Ta občutek je ključni akter v delovanju posameznika v napetem vzdušju sodobnega sveta, ki brbota z različnimi vojnami, okoljsko katastrofo, nenadzorovanim širjenjem lažnih informacij in naglim razvojem tehnologije (brez enakovrednega naraščanja njenega razumevanja, da bi tudi laiki znali z njo operirati, razumeti, zakaj se je ni treba bati in kje je vseeno treba biti previden).

Živimo v času, v katerem je razlika med resničnostjo in njeno reprezentacijo nejasna, v katerem je realnost zamenjala hiperrealnost, konstruirana realnost, v kateri so meje med avtentičnim in umetnim močno zamegljene. V takšni fragmentirani sferi digitalne dobe, v kateri resničnost postaja izmuzljiva, smo ujeti v večno sedanjost, saj je preteklost premešana in ideja o prihodnosti vprašljiva, nervozna, nejasna. Kako se v takšnem kaotičnem svetu povezati z našo humanostjo, čustvovanjem, skupnostjo? Kako preseči votel spektakel in ustvariti pristne povezave s soljudmi in naravo? Kako dihati v prenasičeni realnosti? Kako v središču nevzdržnega, anksioznega postkapitalističnega kaosa najti momentum za kolektivno akcijo? V mozaiku prepletenih narativov, v katerem se posameznik sooča s poplavo informacij, so meje med človekovo namero in tehnološko posledico nejasne.

Noah in Celeste želita preseči temo, svetlobo iščeta v uporu v vedenju in duhu; vesta, da šteje vsaka posajena narcisa, vsak video, ki poziva k uporu človeka proti samoumevnostim, vsak napor, katerega smoter je pravičnost in resnica. Človek je od nekdaj imel kapaciteto za upor, četudi je zakopana globoko v njem, četudi je to upor na najmanjši ravni. Vse šteje.

/ Le ena oseba je dovolj, da se zaneti požar upora. /

Navsezadnje vprašanje ni, ali je zgodba resnična ali ne. Vprašanje je, kakšen učinek pušča v svetu in kaj lahko spremeni v naših ustaljenih pojmovanjih političnega boja in moči gledališča. V tej razpoki, ki je v času deepfakea toliko bolj radikalna, ima fikcija resnične posledice. To, v kar se odločimo verjeti, viri, ki se jim odločimo slediti, določajo naš pogled. Resničnost je prizorišče, boj nepobotljivih zahtev, zanos tega, da obstajamo.

Vsak družbeni boj potrebuje svojo idejo, alternativo, ki se je lahko oklenemo. Potrebujemo zavezo o boljšem jutri, odgovor na vprašanje: V kakšni družbi si želimo živeti? Potrebujemo možnosti, ki širijo horizonte pravičnejšega sveta – idejo, za katero je vredno delovati. Vsako spreminjanje sveta je namreč tudi praksa, praksa skupnosti.