Idiot 2000x1250px foto Peter Giodani 6410
Pojdi na vsebino

Fjodor Mihajlovič Dostojevski

Idiot

Knez Miškin, naiven, sočuten in – kot se zdi – po značaju skoraj nenaravno dober, se iz Švice, kjer se je zadnja leta zdravil zaradi epilepsije, vrača v rusko družbo aristokratov in bogatih trgovcev.

Na vlaku spozna Rogožina, ki je ravnokar podedoval velikansko premoženje. Rogožin je s svojo impulzivnostjo, koleričnim temperamentom in egoizmom pravo psihološko nasprotje Miškina. S podedovanim denarjem namerava osvojiti Nastasjo Filipovno, slovito peterburško lepotico, v katero je obsesivno zaljubljen in ki je že nekaj časa fatalna, nevarna, neulovljiva figura peterburškega družabnega življenja. Nastasja je ženska, ki v svoji okolici vzbuja tako fascinacijo kot tudi strah in prezir. Pri daljni sorodnici, generalici Jepančini, Miškin spozna najmlajšo hčer Jepančinov, lepo Aglajo, ki kot dvajsetletna šele vstopa v družabno življenje …

Идиот, 1869

Dramatizacija romana

Krstna uprizoritev

Premiera: 24. september 2022

Predstava traja 3 ure in 35 minut in ima 2 odmora.

Ustvarjalci

Režiser

Juš A. Zidar

Avtorica priredbe in dramaturginja

Eva Mahkovic

Scenograf

Branko Hojnik

Kostumografka

Belinda Radulović

Avtor glasbe

Marjan Nečak

Lektorica

Maja Cerar

Oblikovalec svetlobe

Andrej Koležnik

Oblikovalec zvoka

Matija Zajc

Asistentka režiserja in dramaturginje

Urša Majcen

Asistentka scenografa

Nina Rojc

Nastopajo

Nastasja Filipovna Baraškova

Lev Nikolajevič Miškin

Parfjon Semjonovič Rogožin

Ivan Fjodorovič Jepančin

Lizaveta Prokofjevna Jepančina

Adelajda Ivanovna Jepančina

Aglaja Ivanovna Jepančina

Klara Kuk k. g.

Ardalion Aleksandrovič Ivolgin

Nina Aleksandrovna Ivolgina

Gavrila Ardalionovič Ivolgin

Lukjan Timofejevič Lebedev

Ipolit Terentjev

Afanasij Ivanovič Tocki

Statisti

Borislav Horvat, Boris Britovšek, Lovro Livk/Matjaž Rot, Mehira Jašić, Brina Šenekar

Knez, sanjarka sem.

V vsebinskem jedru pripovedi je predvsem intenziven psihološki spopad med karakterno povsem različnimi liki: Miškinom, Rogožinom, Nastasjo in Aglajo.

Za današnji čas še posebej pomembno pa je vprašanje, ki si ga Dostojevski zastavlja domala ves čas: ali obstaja dober človek? Ali lahko dobro v človeku preživi? Ali zmore posameznik obvladati svoj preživetveni nagon in samoohranitvene mehanizme podrediti etičnemu idealu, družbeno odgovorni drži in empatičnemu pogledu na svet …?

Svojega protagonista – nekakšnega božjega norčka, od socialne konvencije odtujenega in neomadeževanega večnega otroka – vrže v razklano družbo, ki je brez sleherne moralne avtoritete, v čas prebujajočega se kapitalizma, v čas povzpetniških in strogo preračunanih medsebojnih odnosov, individualnih travm in idejnega nihilizma, v čas vsebinske izpraznjenosti in fragmentarnosti. Miškin s svojo neposrednostjo, nehoteno brezbrižnostjo do obstoječih družbenih zakonitosti in skrajno iskrenostjo zmore vsaj za trenutek v vsakem posamezniku obuditi nekaj davno izgubljenega, skorajda nepojmljivega in hkrati sublimnega. Neomadeževano čist pogled. Žar, s katerim zre v svet otrok …

Pustite jo, vsi! Ne dotikajte se je! Nihče več naj se je ne dotakne! Moja je.

Avtorica priredbe Eva Mahkovic je besedilo napisala sama, vendar je ves čas nastajalo v sodelovanju z režiserjem: skupaj sta se prebijala skozi celoten proces izkopave besedila, ki se je nadaljeval tudi po začetku vaj, zato je uprizoritvena verzija glede na tisto, s katero je ekipa začela vaje, spet nekoliko drugačna. Že od začetka sta avtorja besedila želela slediti osnovni strukturi romana, ki je členjen na štiri dele: tem delom je Eva Mahkovic potem v priredbi dala enotno prizorišče in okvirno temo ter naslov in deloma žanr: Trači meščanskega salona (ki se konča s škandalom z denarjem v ognju pri Nastasji Filipovni), Sanatorij (ki se osredotoča na Miškinovo bolezen), Spovedi in Trupla. Roman ima dolgo ekspozicijo, potem pa se njegov fokus s posameznimi ekskurzi oži; temu so poskušali slediti tudi v predstavi. Drugo pomembno vodilo je bilo slediti mnogoobraznemu pripovedovalcu Dostojevskega; vsebino tvori večje število likov s svojimi stališči in fokusi. Pri nastajanju uprizoritve so veliko raziskovali odnos med Miškinom in Rogožinom, fenomen upanja in hkrati uničenja, ki ga »ultimativno dobri človek« vnese v družbo, avtorico priredbe in dramaturginjo pa je osebno zelo zanimalo tudi notranje življenje Nastasje Filipovne (veliko vsebinskega fokusa je na njeni predzgodbi zlorabe) in odraščanje Aglaje Ivanovne, ki se v uprizoritvi precej spremeni.