Idiot

V vsebinskem jedru pripovedi je predvsem intenziven psihološki spopad med karakterno povsem različnimi liki: Miškinom, Rogožinom, Nastasjo in Aglajo.

Za današnji čas še posebej pomembno pa je vprašanje, ki si ga Dostojevski zastavlja domala ves čas: ali obstaja dober človek? Ali lahko dobro v človeku preživi? Ali zmore posameznik obvladati svoj preživetveni nagon in samoohranitvene mehanizme podrediti etičnemu idealu, družbeno odgovorni drži in empatičnemu pogledu na svet …?

Svojega protagonista – nekakšnega božjega norčka, od socialne konvencije odtujenega in neomadeževanega večnega otroka – vrže v razklano družbo, ki je brez sleherne moralne avtoritete, v čas prebujajočega se kapitalizma, v čas povzpetniških in strogo preračunanih medsebojnih odnosov, individualnih travm in idejnega nihilizma, v čas vsebinske izpraznjenosti in fragmentarnosti. Miškin s svojo neposrednostjo, nehoteno brezbrižnostjo do obstoječih družbenih zakonitosti in skrajno iskrenostjo zmore vsaj za trenutek v vsakem posamezniku obuditi nekaj davno izgubljenega, skorajda nepojmljivega in hkrati sublimnega. Neomadeževano čist pogled. Žar, s katerim zre v svet otrok …

Avtorica priredbe Eva Mahkovic je besedilo napisala sama, vendar je ves čas nastajalo v sodelovanju z režiserjem: skupaj sta se prebijala skozi celoten proces izkopave besedila, ki se je nadaljeval tudi po začetku vaj, zato je uprizoritvena verzija glede na tisto, s katero je ekipa začela vaje, spet nekoliko drugačna. Že od začetka sta avtorja besedila želela slediti osnovni strukturi romana, ki je členjen na štiri dele: tem delom je Eva Mahkovic potem v priredbi dala enotno prizorišče in okvirno temo ter naslov in deloma žanr: Trači meščanskega salona (ki se konča s škandalom z denarjem v ognju pri Nastasji Filipovni), Sanatorij (ki se osredotoča na Miškinovo bolezen), Spovedi in Trupla. Roman ima dolgo ekspozicijo, potem pa se njegov fokus s posameznimi ekskurzi oži; temu so poskušali slediti tudi v predstavi. Drugo pomembno vodilo je bilo slediti mnogoobraznemu pripovedovalcu Dostojevskega; vsebino tvori večje število likov s svojimi stališči in fokusi. Pri nastajanju uprizoritve so veliko raziskovali odnos med Miškinom in Rogožinom, fenomen upanja in hkrati uničenja, ki ga »ultimativno dobri človek« vnese v družbo, avtorico priredbe in dramaturginjo pa je osebno zelo zanimalo tudi notranje življenje Nastasje Filipovne (veliko vsebinskega fokusa je na njeni predzgodbi zlorabe) in odraščanje Aglaje Ivanovne, ki se v uprizoritvi precej spremeni.