Češnjev vrt

Anton Pavlovič Čehov je v svoji zadnji igri, ki jo je napisal na svojem domu v Jalti ob Črnem morju, ustvaril pronicljiv portret ruske družbe. Po odpravi tlačanstva na podeželju in industrializaciji mest v drugi polovici 19. stoletja je ruska družba doživela številne daljnosežne spremembe. Med družinskimi prijatelji Ranevske se zato poleg trgovca Lopahina kot predstavnika novega sloja trgovstva pojavi študent Trofimov, ki oznanja revolucijo, četudi po dejanjih in značaju bolj kot na prevratnike iz delavskega razreda spominja na svoje propadle gostitelje. Češnjev vrt, ki ga je avtor kljub resnosti obravnavanih tem označil kot komedijo, je napisan v modernem slogu, oprtem na impresionizem in simbolizem, potopljenem v melanholijo in pregnetenem s prizanesljivim humorjem.

Metafora posekanega vrta zaživi kot opomin družbi, ki se oklepa preteklosti in sanjari o prihodnosti, medtem ko ji sedanjost polzi v prazno. V tem smislu je vedno znova živa in sodobna, saj ponuja razmislek o stanju družbe in našem odnosu do njega.

Obdobje, odmerjeno z življenjem in ustvarjanjem Antona Pavloviča Čehova (1860–1904), je čas ene najglobljih družbenih sprememb v ruskem imperiju. V želji, da bi v drugi polovici 19. stoletja dohiteli evropske, modernizirane velesile, ruski oblastniki poženejo zakasnelega in zaspanega orjaka iz fevdalne v kapitalistično družbenogospodarsko ureditev. Odprava tlačanstva leta 1861 je pomenila osvoboditev več milijonov ljudi izpod jarma, podobnega suženjstvu, a za rusko zemljiško gospodo, ki je svojo moč in vpliv črpala z izkoriščanjem nesvobodnega dela kmečkega prebivalstva, je imela katastrofalne posledice. Za aristokracijo je svoboda vseh ljudi pomenila, kot pravi zvesti služabnik, stari lakaj Firs, »nesrečo«.

Češnjev vrt je dramsko delo, ki se odigrava na horizontu te radikalne družbene spremembe: izginjanje starega hegemonskega razreda, aristokracije, in porajanje novega gospodarja buržoazije, meščanstva oziroma kapitalističnega razreda. V soju družbenega obnebja tega götterdämmerung se individualna zgodba o graščakinji Ljubov, ki je zapadla v dolgove in je naposled prisiljena prodati družinsko posestvo, katerega del je tudi znameniti češnjev vrt, ki je v lasti njene rodbine že stoletja, pokaže kot zgodba o propadu starega in vzponu novega reda.

Češnjev vrt, ki pomeni različne stvari že različnim dramskim osebam – Ljubov predstavlja njeno »otroštvo«, študent Trofimov pa ga imenuje »vsa Rusija«, obtežena z grehi preteklosti –, se s tega vidika pokaže kot kardinalna vpadljiva dobrina, ki je njenemu lastniku, rodbini Ljubov in Gajeva, ves ta čas zagotavljala visok družbeni status. Kot največjo vrednost vrta izpostavi Gajev ravno njegovo vpadljivost, ko pravi, da je omenjen »še v Enciklopediji«. Zato uničenje te dobrine pomeni razvrednotenje ugledne rodbine, pa tudi posameznikov Gajeva in Ljubov, ki si »brez češnjevega vrta […] ne zna[…] zamišljati svojega življenja« … Resda je tukaj brezskrbno in v izobilju odraščala plemenita gospoda, ki jo na vrt in posestvo vežejo dragoceni, nostalgični spomini na dom, toda rajski vrt zatiralca je lahko zgrajen samo na peklu zatiranih.

Iz pekla zatiranih vzide nov, meščanski razred Lopahina, ki uveljavlja logiko novega reda, zakonitosti kapitalizma. Sin osvobojenega tlačana, navajen »dela[ti] od zore do mraka«, je izkoristil možnost socialne mobilnosti, ki jo je odprla odprava tlačanstva, in postal podjetnež, špekulant oziroma entrepreneur. Kot predstavnik in organizator delujočega kapitala ima »stalno […] opraviti z denarjem, s svojim in tujim«, in naposled tudi »kupi posestvo, kjer sta bila ded in oče sužnja«.

2022
Iva Krajnc Bagola
Igralska nagrada “Duša Počkaj" za dveletno obdobje, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS),

za vlogo Varje (in za vloge Helene v uprizoritvi Za narodov blagor Ivana Cankarja, Šracie v Zimski poroki Hanoha Levina, Nikoline v uprizoritvi Le zaljubiti se ne smemo Ivorja Martinića in Ženske v Izrednih razmerah Falka Richterja)