Bog masakra 2000x1250px foto Peter Giodani 0562
Pojdi na vsebino

Yasmina Reza

Bog masakra

Dva enajstletnika sta se stepla na otroškem igrišču. Ker je eden od njiju zaradi udarca s palico izgubil dva zoba, se njuni starši dogovorijo za srečanje, da bi se pogovorili o nesrečnem incidentu. Obisk Annette in Alaina v imenitnem pariškem meščanskem stanovanju Véronique in Michela se začne z vljudnostnim kramljanjem ter v umirjenih in spravljivih tonih omikanih ljudi, vendar se v pološčeni povrhnjici meščanske kultiviranosti zelo hitro pojavijo razpoke. Odnosi postajajo zmeraj bolj napeti, dogajanje se zaostri in sprevrže v medsebojno obtoževanje in vsesplošno obračunavanje vse večjih razsežnosti. Priča smo pravi psihološki vojni med paroma, na dan pa pridejo tudi dolgo zatajevana nesoglasja v obeh zakonih.

Konfliktna situacija, ki so se je sicer lotili z vso treznostjo, strpnostjo in diplomacijo, privede do razkritja najtemnejših plati njihovih osebnosti.

S količino popitega alkohola naraščajo njihovi izbruhi jeze in potlačene agresivnosti. Seksistične, rasistične in homofobne opazke se kar vrstijo, osupneta pa tudi njihova skrajna egocentričnost in odsotnost vsakršne empatije … Dogajanje se stopnjuje, spor med sinovoma pa je le še pozabljena iztočnica.

Le Dieu du carnage, 2006

Črna komedija

Premiera: 20. oktober 2022

Predstava traja 1 uro in 10 minut in nima odmora.

Ustvarjalci

Prevajalec

Aleš Berger

Režiser, dramaturg, scenograf in avtor glasbene opreme

Diego de Brea

Kostumograf

Leo Kulaš

Lektorica

Barbara Rogelj

Oblikovalec svetlobe

Boštjan Kos

Oblikovalec tona

Gašper Zidanič

Asistent scenografa

Janez Koleša

Nastopajo

Véronique Houillé

Michel Houillé

Annette Reille

Alain Reille

Ni krivde na obeh straneh! Ne mešat, kdo je žrtev in kdo rabelj!
Véronique Houillé (Jana Zupančič)

Svetovno znana francoska dramatičarka Yasmina Reza (1959), avtorica številnih odrskih uspešnic, je slovenskim gledalcem že dobro znana. Igro Bog masakra je napisala leta 2006 in zanjo prejela številne nagrade. Tako kot v mnogih drugih igrah tudi v tej brutalni komediji neusmiljeno razgalja sodobno meščansko elito ter z ironijo in sarkazmom opozarja na dvoličnost človeške narave. Bistroumno satiro odlikujejo briljantni dialogi in izjemna prepričljivost likov. Yasmina Reza in Roman Polanski sta igro predelala v filmski scenarij, po katerem je bil leta 2011 posnet film Masaker (Carnage) z zvezdniško zasedbo.

Kadar vidiš pare, ki nasmejani stopajo v zakon, si rečeš, saj ne vejo, pojma nimajo, siromaki, lepo se imajo.
Michel Houillé (Uroš Smolej)

Izjemno pronicljiva, tankočutna in angažirana pisava Yasmine Reza je polna na prvi pogled neznatnih nians in samoumevnih detajlov, saj prerisuje dinamiko vsakdanjih medosebnih dialogov, ki pa jih še bolj kot izrečeno definira neizrečeno, ali še bolje, neizrekljivo. Telesa takrat postanejo rentgenska naprava za komuniciranje onstran besed.

Moški so tako navezani na svoje pripomočke. To jih dela tako majhne. Jemlje jim vso avtoriteto. Moški mora imet proste roke.
Annette Reille (Iva Krajnc Bagola)

Družina je zagotovo ena najkompleksnejših antropoloških konceptov, po katerem rovari nešteto paradoksov, ki segajo od vrha glorificiranja, idealiziranja in čiste brezpogojnosti do temačnega dna (čustvenega) izsiljevanja, zlorab, podreditve in razkroja samobitnosti. Vse je preveč normalizirano, da bi smelo biti zares problematizirano, in vse je v redu in skoraj nihče ne bruha, vse dokler sin nekoga ne zbije zoba sinu nekoga drugega. Takrat se začne »nagonski« boj za lastno kri, korak dlje je že spopad, potem pa se nekoč nekje konča pri vojni. Moj, tvoj, naš, vaš, otroci kot ozemlje, ki ga je treba brezkompromisno braniti, četudi iracionalno in v prid ohranjanju lastne (nad)vrednosti. Otrok kot preusmeritev fokusa na lastne težave, morda pa je to še sreča, no, vse dokler nekateri ne spijejo preveč in so nasploh razrvane že vse celice naučenega bontona ter je čas le še za poniževanja, psovke in distribucijo (dvosmernih) spolnih stereotipov. Abstinenco dveh ključnih likov, torej sinov, Reza prefinjeno umesti kot dramatičnost odsotnega, saj so vse, kar slišimo od njunih staršev, le interpretacije, domneve in mnenja na podlagi lastnih preferenc. Pomislimo, kaj bi otroka imela povedati o sebi, drug o drugem in – kar je najbolj intrigantno – o svojih starših. Razen nekaj objektivnih dejstev o otroškem spopadu o njiju ne vemo nič oziroma vse so projekcije in približki predstavljanja. In neobhodno vprašanje: katero nasilje je hujše? Fizično, psihično, verbalno, pasivno? Cel spekter agresivnih nagibov in nians Yasmina Reza vnese v prostor navidezno »miroljubnih« ljudi, ki so miroljubni do trenutka, ko niso ogroženi njihova vplivnost, dominantnost in plemenita značajskost. Plasti preigravanja in žongliranja z različnimi ravnmi vlog pa so prav zaradi prostora oziroma situacije dogodka še številnejše in kompleksnejše. Pojem oziroma dejanje obiska je platforma z neštetimi potencialnimi relacijami med igro in ne-igro. Logika uprizarjanja obiska v življenju kot takem je pravzaprav že tudi zmeraj predstava.