Bog masakra

Svetovno znana francoska dramatičarka Yasmina Reza (1959), avtorica številnih odrskih uspešnic, je slovenskim gledalcem že dobro znana. Igro Bog masakra je napisala leta 2006 in zanjo prejela številne nagrade. Tako kot v mnogih drugih igrah tudi v tej brutalni komediji neusmiljeno razgalja sodobno meščansko elito ter z ironijo in sarkazmom opozarja na dvoličnost človeške narave. Bistroumno satiro odlikujejo briljantni dialogi in izjemna prepričljivost likov. Yasmina Reza in Roman Polanski sta igro predelala v filmski scenarij, po katerem je bil leta 2011 posnet film Masaker (Carnage) z zvezdniško zasedbo.

Izjemno pronicljiva, tankočutna in angažirana pisava Yasmine Reza je polna na prvi pogled neznatnih nians in samoumevnih detajlov, saj prerisuje dinamiko vsakdanjih medosebnih dialogov, ki pa jih še bolj kot izrečeno definira neizrečeno, ali še bolje, neizrekljivo. Telesa takrat postanejo rentgenska naprava za komuniciranje onstran besed.

Družina je zagotovo ena najkompleksnejših antropoloških konceptov, po katerem rovari nešteto paradoksov, ki segajo od vrha glorificiranja, idealiziranja in čiste brezpogojnosti do temačnega dna (čustvenega) izsiljevanja, zlorab, podreditve in razkroja samobitnosti. Vse je preveč normalizirano, da bi smelo biti zares problematizirano, in vse je v redu in skoraj nihče ne bruha, vse dokler sin nekoga ne zbije zoba sinu nekoga drugega. Takrat se začne »nagonski« boj za lastno kri, korak dlje je že spopad, potem pa se nekoč nekje konča pri vojni. Moj, tvoj, naš, vaš, otroci kot ozemlje, ki ga je treba brezkompromisno braniti, četudi iracionalno in v prid ohranjanju lastne (nad)vrednosti. Otrok kot preusmeritev fokusa na lastne težave, morda pa je to še sreča, no, vse dokler nekateri ne spijejo preveč in so nasploh razrvane že vse celice naučenega bontona ter je čas le še za poniževanja, psovke in distribucijo (dvosmernih) spolnih stereotipov. Abstinenco dveh ključnih likov, torej sinov, Reza prefinjeno umesti kot dramatičnost odsotnega, saj so vse, kar slišimo od njunih staršev, le interpretacije, domneve in mnenja na podlagi lastnih preferenc. Pomislimo, kaj bi otroka imela povedati o sebi, drug o drugem in – kar je najbolj intrigantno – o svojih starših. Razen nekaj objektivnih dejstev o otroškem spopadu o njiju ne vemo nič oziroma vse so projekcije in približki predstavljanja. In neobhodno vprašanje: katero nasilje je hujše? Fizično, psihično, verbalno, pasivno? Cel spekter agresivnih nagibov in nians Yasmina Reza vnese v prostor navidezno »miroljubnih« ljudi, ki so miroljubni do trenutka, ko niso ogroženi njihova vplivnost, dominantnost in plemenita značajskost. Plasti preigravanja in žongliranja z različnimi ravnmi vlog pa so prav zaradi prostora oziroma situacije dogodka še številnejše in kompleksnejše. Pojem oziroma dejanje obiska je platforma z neštetimi potencialnimi relacijami med igro in ne-igro. Logika uprizarjanja obiska v življenju kot takem je pravzaprav že tudi zmeraj predstava.