Naključna smrt nekega anarhista

Jure Gantar: Skrivnosti neke aktovke

 Ena temeljnih značilnosti komične dramaturgije ljudskega gledališča Daria Foja in France Rame je organski preplet telesne in besedne komike. Njun idealni komedijant, tako imenovani »giullare« oziroma po slovensko »zabavljač« ali nekoliko bolj arhaično »igrc«, ni le neposredni naslednik srednjeveških potujočih žonglerjev, ampak dobesedno združuje elemente nemega klovnovstva in briljantne zgovornosti italijanskih uličnih pevcev. Pravi giullare besede nikoli ne loči od telesa: replika je zanj vselej tudi gib, dialog premik v prostoru in prizor koreografija. Tako je tudi v Naključni smrti nekega anarhista, kjer je osrednji lik, Norec, hkrati politični provokator in retorični virtuoz ter spretni mimik in mojster preoblek. Glede na to, da ga je v milanski praizvedbi, v skladu z zahtevami ljudskega gledališča, igral kar Fo sam, je takšno komično sožitje še toliko bolj samoumevno.

 Fo in Rame humorja in burkaštva ne ločujeta, prav nasprotno: njuno nelagodno ravnovesje z veseljem izkoriščata. Besedno komiko uporabljata za razgaljanje družbenih protislovij, telesno pa zato, da njuna razkritja ne postanejo dolgovezne moralistične pridige. Hkrati se dobro zavedata, da ravnovesje ne pomeni nujno simetrije: fizične gege v besedilo vključujeta le tam, kjer bi dvoumnost in posrednost škodila sporočilnosti njunega dialoga. V prvem dejanju je takih trenutkov le malo, ker je že Norčeva logoreja sama po sebi dovolj za smeh, v drugem dejanju pa so nujno potrebni, saj bi se gledališki dialog sicer spremenil v suhoparno debato. Čeprav bi se na prvi pogled lahko zdelo, da prisotnost burkaštva razvrednoti politične razsežnosti Naključne smrti nekega anarhista, pa je v praksi prav fizična dejavnost njenih junakov tista, ki zagotavlja povezavo z resničnostjo njenega občinstva.

Le v okolju, kjer občinstvo lahko jasno zazna zvok klofute, si igralke in igralci zaslužijo slišati ploskanje gledalčevih dlani.

Ira Ratej: Škandal je mana z neba

Odlika Fojevega humorja je mešanica satire, groteske in ironije, ki črpa iz ljudskega izročila, torej iz arhetipov in ne iz stereotipov, Fo pa jih s posluhom za aktualnost spretno preobrača v kritiko sodobnih družbenih razmerij. Nikoli ni skrival, da se je učil od Ruzzanteja, Molièra, Shakespeara in Brechta. Postulate Brechtovega epskega gledališča je razumel po svoje, čeprav se je popolnoma strinjal, da mora gledališče spreminjati zavest svojih gledalcev. Če se izrazimo drugače: tudi po Foju je naloga gledališča, da občinstvo opolnomoči do te mere, da prepozna mehanizme družbenega ustroja in jih poskuša spremeniti, le da je po njegovem mnenju prav smeh najučinkovitejše sredstvo.

Ustvarjalna tokova Daria Foja in France Rama sta se prepletala, tako da je pri večini del nemogoče potegniti mejo, kaj pripada enemu in kaj drugemu. Franca Rame, ki je med drugim redigirala in lektorirala dela za objavo, je večkrat dejala, da ne more z gotovostjo reči, kje se Dariev del konča in kje se začne njen, saj sta se ves čas dopolnjevala. Ron Jenkins v monografiji Dario Fo & Franca Rame njuno skupno ustvarjanje še natančneje opredeli takole: »Fo in Rame sta izumila svojstven in raznolik gledališki jezik, gosto posejan s poetičnimi aluzijami in političnimi metaforami. V svojem edinstvenem slogu združujeta vizualne, verbalne in fizične elemente performansa, ki se navdihuje v gledaliških tradicijah srednjega veka in renesanse ter dolguje večino svoje umetniške moči njuni edinstveni domišljiji in posebnim okoliščinam, v katerih sta razvila svoje performativne spretnosti. Skupaj sta ustvarila več kot petdeset gledaliških komadov. Njuni nastopi so epski v obeh pomenih te besede: oba sta epski gledališki veličini; njuni nastopi pa so epski tudi v pomenu, kot ga je uporabljal Bertolt Brecht za opis nerealističnega gledališča, ki terja angažma občinstva, t. i. potujitveni učinek, ki pa je obstajal že pred Brechtom. Fo in Rame epskost črpata iz antične komedije, srednjeveškega gledališča in commedie dell’arte. Nekaj, kar je splošno znano, spretno preobrneta v nenavadno, s čimer še poudarita in izostrita komične kontradikcije, ki so vsebovane že v zgodbi sami.«

Nedvomno je bila podelitev Nobelove nagrade (1997) Dariu Foju strokovna potrditev izjemnosti njegovega dela, pri čemer se mnogi še vedno sprašujemo, zakaj je niso podelili tudi Franci Rame. V Italiji je novica, da je Nobelovo nagrado za literaturo prvič v zgodovini prejel gledališki ustvarjalec, ki v svoji osebi uteleša komika in komediografa, sprožila mešane odzive, pač v skladu s politično usmeritvijo. Denarni del nagrade sta podarila humanitarnim organizacijam in tako ponovno izpričala svoj velikodušni altruizem. Komedijski slog Daria Foja in France Rame je po svojem bistvu anarhičen, saj združuje različne tipe komičnega izražanja: od mima, cirkusa, farsičnega posnemanja, standupa, burleske in lutk, pri čemer navdih črpata iz folklore, srednjeveškega gledališča, commedie dell’arte, kabareta in epskega gledališča. Ta amalgam, ki združuje posvetno in sveto, banalno in vzvišeno, preteklost in sodobnost, oblikujeta tako, da sodobni gledalec mahoma prepozna univerzalnost sporočil, kar velja tudi za Naključno smrt nekega anarhista.