Čas za veselje

Arne Lygre je eden najuspešnejših sodobnih norveških pisateljev in dramatikov. Rodil se je leta 1968 v obmorskem Bergenu, ki je za Oslom drugo največje mesto v državi in velja za prestolnico slikovitih norveških fjordov. Preden se je posvetil dramatiki in gledališču, se je ukvarjal z igro in pisanjem proze. Za zbirko kratkih zgodb Pravi čas (2004) je prejel prestižno norveško literarno nagrado brage, izdal pa je tudi romana Zadnji obraz in Moj mrtvec (2009). V gledališču je debitiral leta 1998 z dramo Mama in jaz in moški, odtlej pa je napisal več kot deset iger, ki so bile prevedene v številne tuje jezike ter uprizorjene na evropskih in svetovnih odrih. Slovensko občinstvo ga pozna po uprizoritvi igre Izginem (2011), ki jo je leta 2021 uprizoril Jaka Smerkolj Simoneti (AGRFT in Glej). Zanjo je Lygre leta 2012 prejel Ibsenovo nagrado, za dramo Dopustim ti, da si pa leta 2017 nagrado Hedde Gabler.

Drama Čas za veselje je bila napisana leta 2021 in zagotovo pomeni eno največjih uspešnic na evropskih gledaliških odrih ta hip, saj je bila doslej prevedena v švedščino, nemščino, francoščino in angleščino. Trenutno jo med drugim igrajo v gledališču Det Norske Teatret v Oslu, gledališču Dramaten v Stockholmu, gledališču Oberhausen v Nemčiji in gledališču Odéon v Parizu.

Anja Suša REŽIJSKA ZABELEŽKA

Čas za veselje Arneja Lygreja je eno tistih besedil, ki zlahka ukanijo režiserja.

Umeščeno v udoben in prepoznaven kontekst neimenovane zahodne družbe, ki nam je kulturološko blizu, poseljeno s sijajno izpisanimi osebami in izpisano v narativu, ki na videz gladko teče ter prede zgodbo o arhetipskih človeških odnosih med člani disfunkcionalne družine v središču dogajanja, nam ob prvem branju deluje kot logičen, morda celo pretirano »varen« izbor za repertoarno dramsko gledališče z močnim igralskim ansamblom.

Ko se poglobimo v vse njegove plasti, pa delo z njim postane vse prej kot varno in predvidljivo. Drugo, tretje in vsa naslednja branja navdajajo režiserja z vse več begajočimi spoznanji, zaradi katerih se v njem porajajo vedno nova vprašanja – na katera nima enostavnih odgovorov, saj jih tudi ne more imeti.

Luščenje odgovorov iz skrite notranje logike besedila, njihovo transponiranje v avtentičen in koherenten odrski jezik ter gradnjo univerzuma uprizoritve je bilo zame vselej najzanimivejši del režiserskega posla. Mislim, da je premalo zapisati, da mi je prav to besedilo to omogočilo.

To, kar me je v postavitvi Lygrejeve predloge zanimalo veliko bolj od narativa družinske drame, so razpoke v tem narativu, ki celoti dajejo popolnoma nove razsežnosti in nam razkrivajo groteskno ozadje sodobne zahodne družbe. Kajti prav to je resnična tema tega besedila. Če je družinska drama njegov izpostavljeni obraz, potem je njegova hrbtna stran družba, v kateri poteka, namreč družba, ki se je iztirila, zdaj pa se podivjano in panično vrti v krogu ter v nedogled reproducira lastno neavtentičnost. Psihološki realizem, ki si ga je Arne Lygre izbral kot osnovni pripovedni slog, je samo zunanja plast besedila, ki je vseskozi prežeto z absurdnim, bizarnim humorjem ter globokim občutjem melanholije in »teže sveta«, ki jo dramatikove osebe nosijo na svojih ramenih, ne da bi se dovolj zavedale tega bremena. So istočasno subjekti in objekti neskončne in površne potrošnje sveta, v katerem ne živijo, temveč samo pasivno sodelujejo.

V naši uprizoritvi postanejo tako imenovani Non-Player Characters (NPC) – liki z omejenim številom replik, ki perpetuirajo našo turobno stvarnost in posredno generirajo fašizem.