Praznovanje

Iz člankov gledališkega lista uprizoritve Nadine Štefančič in Nike Korenjak

Snemanje filma Praznovanje Thomasa Vinterberga bi zlahka zamešali za ustvarjanje gledališke predstave, natančneje uličnega gledališča. Ali pa za skandinavski rimejk Škofjeloškega pasijona, nekakšne spokorne procesije s sodobnim tvistom. Nova pravila, ki jih je začrtala skupina mladih danskih režiserjev, zbranih pod gibanjem Dogma 95, so namreč oklestila filmsko ustvarjanje na gole osnove, na filmske kosti, in ga tako že v filmskem izrazu pripravila na bodoče gledališke priredbe.

Praznovanje je rezultat manifesta Dogma 95, ki je s svojimi desetimi programskimi vodili leta 1995 v Københavnu utrla pot novemu danskemu filmskemu valu. Zastavonoši snemanja pod strogimi omejitvami sta bila Vinterberg s Praznovanjem in Lars Von Trier z Idioti, dokument Dogma 95 pa sta slovito prvič predstavila leta 1998 na canskem filmskem festivalu.

Praznovanje je upor generacije, formalno predvsem filmski zgodovini, vsebinsko pa hipokriziji zahodne družbe. Za danske dogmatike je to dvoje isto. Dogajališče je podeželska graščina, v kateri se zberejo družina in prijatelji, da bi praznovali šestdesetletnico premožnega, uglednega podjetnika Helgeja. Christian, eden od njegovih štirih otrok, med nazdravljanjem zbrane obvesti, da je njega in sestro, ki je storila samomor, oče v otroštvu spolno zlorabljal.

Praznujoči Helgeju skočijo v obrambo, Christiana poskušajo na različne načine preslišati, utišati, izgnati, a on mukoma ponavlja svojo zgodbo. Gostje so bili vabljeni na rojstnodnevno praznovanje, a so prispeli na očiščenje. Hitro nam postane jasno, da zabave ne bodo zapustili, dokler ne bodo kolektivno očiščeni kot filmska forma, v katero so umeščeni.

Vinterbergovo prilaščanje pogleda resničnosti na obale človeške narave ne naplavi le nesnage, nasprotno, v odsotnosti ponarejanja se denimo nahajajo bratje in sestre, ki drug v drugem najdejo zatočišče pred skupnim sovražnikom – starši. In morda je to ravno največji trik tega umetniškega dela: če sta zlo in teror v Praznovanju tako hiperresnična, obstaja upanje, da je resnična tudi druga stran – ljubezen, nežnost, celo srečen konec. Kar pa pomeni, da je, ko se že skoraj izteče, naslov primeren umetniškemu delu, ker smo bili res priča praznovanju.

Nekdo je porinil na tobogan mit o nepremičnem družinskem in družbenem redu in ga poslal v preteklost. Vsaka priredba tega dela na novo sproži ta proces. In pravi čas za Praznovanje je, kot rečeno, prav zdaj.

Vinterbergova pripoved razkriva skrito agonijo navidezno popolne, kapitalistično močne in vplivne družine. Družinski umik, ki hitro postane zlovešč, na trenutke celo nadrealističen, kjer se enotnost nenehno cepi in znova sestavlja v raznovrstna zavezništva, zaznamuje živčna tesnoba. Prekrivanje lažnivosti in mimikrije, ki se pretakata po družbenih odnosih, se v dramskem delu Praznovanje usmerjata v intimne odnose razširjene družine. Ustroj pokvarjene meščanske družine, ki se skriva za ustaljenimi družbenimi formami, se razbija s srhljivimi dimenzijami eksplicitne, grozljive tematike spolnih zlorab najšibkejših. Čeprav je dramaturgija organizirana okoli centralne pereče teme, ki spolno zlorabo otrok raziskuje skozi perspektivo incesta (oče, ki je brezsramno zlorabljal najmlajša otroka, dvojčka Christiana in pokojno dvojčico Lindo), tudi goreče problematizira prepričljiv in prepoznaven rasizem do hčerinega temnopoltega partnerja Gbatokaija. Hermetično meščanstvo, ki ga je tudi v našem prostoru in času z vzpenjajočim se tehnofevdalizmom kot posledico gorečega kapitalizma vedno več, ustvarja brezno med tistimi, ki so na dnu margine družbe, ter tistimi, ki bivajo na bleščečem vrhu in podpihujejo negativizme izpraznjenosti s primanjkljajem ali popolno odsotnostjo družbenega in intimnega sočutja. V besedilu ne spremljamo samo perečih intimnih problemov meščanske družine, ki se nanašajo na razmerje kapitala, ali tistih ljubezenske narave, ampak prepletene brezčasne družbene probleme. Avtorji spretno razbijejo navidezno bleščičasto steno družine v popolnem letnem dvorcu z grozljivo problematiko spolnih prestopkov in rasizma, vse to pa zaobjamejo z gluhostjo družine, ki se na kričeče medklice odzove spontano gluho. Visoka meščanska družba, ki svoje rigorozne navade in pravila prenaša v sfero intimnosti družine, »gnilega« posameznika ne zmore sprejeti. Postaja gluha in slepa za odločne bojne klice gnilega sadeža, ki bi rad opozoril na grozote za zaprtimi vrati. Takšna konstelacija sil svoje potomce vzgaja v zaprte posameznike z masko na obrazu, ki si jo nadenejo že v ranem otroštvu. Najvišja instanca so nenapisana pravila delovanja in obnašanja, razmerja moči in prepričanja, ki so daleč od človeškosti, empatije in solidarnosti. Christian je gnil sadež, razkriva grozljivo plat svojega očeta, popolnega vodje, razodeva se na dogodku, kjer mora biti vse popolno in pravilno. Helene postane marginalka s temnopoltim partnerjem, posredna žrtev nestrpnih opazk. Linda se z grozotami ni mogla soočiti in je storila samomor. Čeprav četrti potomec Michael deluje kot popoln naslednik meščanske ideologije, ga za zidovi mučijo alkoholizem, razuzdanost in neobvladljiva jeza. Njihovi predniki svojega dela očitno niso opravili in so svoje potomce pustili plavati med meščansko sprejemljivimi pravili in svobodo, ki pa si je zaradi svojega položaja ne znajo ali ne zmorejo vzeti. So posamezniki, ki brezciljno tavajo po puščavi premožne anksioznosti, popolnoma nezmožni, da bi se osvobodili in zaživeli po svoje.

Čeprav naj bi družba danes postala bolj odprta za razprave o težavah z duševnim zdravjem, je Praznovanje še vedno delo, ki odpira čeljusti in šokira. Javno obračunavanje mladeniča z lastno travmo zareže v samo tkivo bele zahodne kulture, kjer je moč zasnovana na ohranjanju videza. Dramatizacija čustvene bolečine, kvarjenje nedolžnosti, omejitve družinske dediščine in dušenje domačnosti v Praznovanju na ta način postavljajo v ospredje lastno izumetničenost. Melodrama s svojo nagnjenostjo k čustvenemu razkritju nudi priložnost, da potisne gledalce v kraljestvo resničnega nelagodja in jih spremeni v gledalce najhujšega družinskega srečanja na svetu. Za nameček pa se podpiše še z nadnaravno prepričljivo meščansko obveznostjo, da se skozi vse to le nasmehne.

Dnevnikova nagrada za izjemno odrsko stvaritev v sezoni 2022/2023 Branku Jordanu za vlogo Christiana v uprizoritvi Praznovanje, v režiji Janusza Kice