Knjižnica MGL

Jure Gantar
Eseji o komediji
Knjižnica MGL, 179
2022
Spremno besedo napisal Vili Ravnjak
Uredila Petra Pogorevc

O knjigi:

V zadnjih tridesetih letih je Jure Gantar za različne slovenske gledališke liste in znanstvene revije napisal vrsto člankov o komedijah, ki so jih naša gledališča imela v tem času na repertoarju. V Esejih o komediji je triindvajset izmed teh dramaturških razčlemb urejenih v logično povezano celoto, nekakšen vzorčen presek skozi zgodovino komedije od Aristofana do Matjaža Zupančiča in Iva Prijatelja.

Avtor komedije umešča v njihov zgodovinski in filozofski okvir, toda v vsakem eseju se osredotoča na en sam zorni kot, skozi katerega potem interpretira izbrano igro. Metodološko eseji segajo od tako imenovanega »natančnega branja« posameznih besedil, pri katerem Gantar analizira nekaj ključnih vrstic v komedij – takšni so, recimo, prispevki o Plavtovih Oslih, Molièrovem Donu Juanu in Ortonovem Pornoskopu – do širše zastavljenih literarno-zgodovinskih in dramaturških primerjav med Cankarjem in Flaubertom, Valentinom in Chaplinom, ter Ionescom in Descartesom. V esejih o Linhartu in Feydeauju je v ospredju žanr, medtem ko se prispevka o Aristofanu in Skopuhu posvečata gledališkemu podtekstu in uprizoritvenim zahtevam dramske predloge.

Eseji o komediji so tako kratek pregled razvoja komedije kot literarne zvrsti kot tudi vpogled v temeljna teoretična vprašanja, povezana z njenim položajem v družbi. Časovni obseg knjige obenem pomeni, da se članki ukvarjajo tako s kritiško tradicijo kot tudi s sodobnimi teoretskimi trendi. Razčlembe so podprte s strokovno literaturo, a so napisane dovolj poljudno, da so dostopne tudi nekoliko širšemu občinstvu.

O avtorju:

Jure Gantar je diplomiral in magistriral iz dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani ter doktoriral iz dramskih ved na Univerzi v Torontu. Od leta 1992 je zaposlen na Dalhousie univerzi v Halifaxu, kjer je redni profesor na Fountain šoli za uprizoritvene umetnosti. Je avtor številnih člankov in razprav o komediji, smehu, humorju, semiotiki in sodobnem gledališču. Eseji o komediji so njegova četrta knjiga, po Dramaturgiji in smehu (1993), Užitku za bedake (The Pleasure of Fools [2005]) in Razvoju Wildovih duhovitosti (The Evolution of Wilde’s Wit [2015]).

Iz spremne besede:

Jureta Gantarja poznam že iz akademijskih let, saj sva bila sošolca, pa tudi dobra prijatelja. Večkrat sem obžaloval, da njegova ustvarjalna pot ni ostala povezana s slovenskim gledališčem. Imel je jasno vizijo in stališča. Kot umetniški vodja mariborske Drame sem imel v njem izredno dragocenega sogovornika. Nanj me vežejo resnično lepi spomini. Jure je zelo odprta in komunikativna osebnost. Inteligenten in duhovit. Ni čudno, da je za svoje osnovno ustvarjalno raziskovalno (univerzitetno) področje izbral komedijo in smeh.  

Njegova zadnja knjiga Eseji o komediji je za slovenski gledališki prostor še posebej dragocena, saj je pri nas komediografija kritiško-teoretsko od nekdaj zapostavljeno področje. Čeprav se zgodovina slovenskega (posvetnega) gledališča začenja in utemeljuje s komedijo, sta kritika in teorija do nje praviloma vedno zadržani. Med slovenskimi gledališkimi teoretiki je Jure Gantar edini, ki mu je proučevanje gledališke komedije in smeha osrednje področje raziskovalno-ustvarjalnega dela. 

Tako smeh (smejanje) kot komedija, predvsem gledališka, sta izrazito večplastna fenomena, ki ju je mogoče raziskovati in interpretirati na najrazličnejše načine, in Gantarjevi Eseji o komediji ter njegova druga dela so zgovoren dokaz za to. Jure Gantar je že kot mlad dramaturg začel polemiko s specifično slovenskim odnosom do komedije in komedijskih žanrov. Njegov prvi večji tozadevni tekst Položaj komedije v repertoarju sodobnega slovenskega gledališča je bil objavljen leta 1991 v gledališkem listu MGL (ob premieri Bricaire/Lasaygues-ove Lažnivke). V njem postavlja pod vprašaj način vrednotenja komedijskih žanrov, ki ne nosijo nekih velikih sporočil, pač pa ustvarjajo veliko »smejalno gostoto«, ki občinstvo zabava in sprošča; in sprašuje se, kaj je narobe s takšnim smehom?

Nelagodja in nejasnosti okrog komedije (pa tudi smeha) so za evropsko kulturno zavest sicer arhetipska. Kritiki in teoretiki so se vedno raje posvečali resnim (tragedijskim) zvrstem. Mnogi med njimi so tudi hote ali nehote pozabljali, da prav gledališka komedija oz. lahkotnejši (komunikativni) žanri pogosto rešujejo obstoj neke gledališke institucije, še sploh, če ta ni subvencionirana iz državnih sredstev, ampak se mora vzdrževati iz lastnih prihodkov. Poleg tega gledališča že stoletja (do pojava filma in televizije) predstavljajo osrednji oz. edini javni prostor za »proizvajanje smeha«, na kar je Jure Gantar opozoril že pred skoraj tridesetimi leti v svoji prvi knjigi Dramaturgija in smeh.

Vili Ravnjak