Zaprta vrata 00 2000x1250px foto Mankica Kranjec
Pojdi na vsebino

Jean-Paul Sartre

Zaprta vrata

Garcin, Ines in Estelle se po smrti znajdejo v nenavadni sobi brez oken, v kateri je zelo vroče, nenehno gori luč, vrata so zaklenjena, zvonec pa večinoma ne deluje. Skrivnostni sobar jim pove, da bodo ostali tukaj za vedno in da nikoli več ne bodo spali. Čeprav se od prej ne poznajo, kmalu ugotovijo, da niso skupaj po naključju in da so se znašli v peklu, v katerem sicer ne bodo trpeli fizičnega mučenja, so pa obsojeni na večno sobivanje in medsebojno psihično torturo. Garcin je v življenju brezobzirno ravnal s svojo ženo, in ko je v državi izbruhnila vojna, je strahopetno pobegnil čez mejo. Estelle se je poročila iz koristoljubja, prevarala moža in umorila otroka, ki ga je imela z ljubimcem. Ines pa je zapeljala prijateljevo ženo, kar je tako prijatelja kot ženo pognalo v smrt. Nihče od trojice ne more zbežati pred samim seboj in pred lastno preteklostjo, stalno so pod nadzorom drug drugega, brezuspešno iščejo uteho in se poskušajo oprati krivde, a so drug drugemu in sami sebi vest in kazen.

Ko se nekoč vrata vendarle odprejo, sobe nihče ne zapusti, saj pobeg dejansko ni mogoč.

Huis clos, 1944

Drama

Premiera: 11. januar 2024

Predstava traja 1 uro in 10 minut in nima odmora.

Ustvarjalci

Prevajalka

Eva Mahkovic

Režiser

Jaša Koceli

Dramaturginja

Eva Mahkovic

Scenograf

Darjan Mihajlović Cerar

Kostumografka

Branka Pavlić Guček

Avtor glasbe

Miha Petric

Lektor

Martin Vrtačnik

Oblikovalec svetlobe

Boštjan Kos

Oblikovalec zvoka

Tomaž Božič

Fotografinja

Mankica Kranjec

Nastopajo

Sobar

Gal Oblak k. g.

Estelle

Diana Kolenc k. g.

Živeti bo treba z odprtimi očmi. Za vedno odprte oči. Za moje oči bo vedno dan. In za mojo glavo.

Filozof, dramatik in romanopisec Jean-Paul Sartre spada med najpomembnejše intelektualce 20. stoletja. Je eden izmed utemeljiteljev eksistencialistične filozofije, ki jo je po povratku iz nemškega ujetništva dokončno utemeljil v delu Bit in nič (1943). Sodeloval je v francoskem odporniškem gibanju, po vojni pa se je posvetil pisanju in političnemu delovanju. Poleg Zaprtih vrat so pomembna njegova dramska dela tudi Muhe, Umazane roke in Zaprti v Altoni.

Filozofska enodejanka Zaprta vrata je bila krstno uprizorjena maja 1944. Sartre je igro napisal v času stroge cenzure, pod vtisom življenja v Parizu v času nemške okupacije, vendar jo je mogoče razumeti mnogo širše. Eksistencialistična teza je, da človeka določajo izključno njegova dejanja. Vsak se svobodno odloča, kako bo v življenju ravnal, zato je za svoja dejanja tudi moralno odgovoren. Popolnoma svoboden pa posameznik vendarle ni, meje njegove svobode so drugi ljudje. Znameniti citat »pekel so ljudje okoli tebe« lahko razumemo tako v smislu posameznikovega spopadanja z lastnimi občutki krivde, slabe vesti in odgovornosti za neizbrisljiva zla dejanja kot tudi v smislu odgovornosti do soljudi, saj naša dejanja ustvarjajo podobo človeka kot takega, s tem pa tudi družbo, v kakršni smo primorani živeti. Od nas samih je odvisno, kakšni bomo kot posamezniki in posledično tudi kot družba.

Ne prenesem, da se od mene kaj pričakuje. Takoj me prime, da bi naredila ravno obratno

Iz članka gledališkega lista uprizoritve Nočna mora človeške subjektivnosti avtorice Liu Zakrajšek

Estelle, Ines in Garcin so grešniki. Očitno, kajti srečamo jih v Peklu, kjer se znajdejo skupaj v zaprti sobi. V sobi je sicer zvonček, s katerim lahko pokličeš koga izmed »osebja« v onostranstvu, ampak – presenečenje – zvonček ne dela. Trije popolni tujci so tako ob prihodu v Sartrov nenavadni Pekel (vroče sicer je, ni pa ne duha ne sluha o kolih, žerjavici ali mučilnih napravah) prepuščeni sami sebi. Najprej morajo ugotoviti, zakaj sploh so »odsotni« v Peklu. Izvemo, da so vsi trije morilci. Estelle je ubila svojega zunajzakonskega otroka. Ines je zmanipulirala ženo svojega bratranca, s katero je bila v razmerju, in jo prepričala, da je prav to razmerje krivo za njegov samomor, zaradi česar ju je ta zaplinila. Garcin pa je s svojim stalnim varanjem počasi ubijal svojo ženo, ki je kmalu za njim umrla od žalosti. Ustrelili so ga, ker je dezertiral. Kraj dogajanja: Pekel. Čas dogajanja: Pekel. Druga svetovna vojna – vojna, kot je svet še ni videl. Jean-Paul Sartre je bil filozof, a zanj vojna ni bila abstrakten pojem, temveč kruta realnost, ki jo je izkusil na lastni koži, ker je bil vpoklican in interniran v nemškem taborišču. Prav v taborišču je napisal svojo prvo dramo, ki naj bi bila tam uprizorjena med božičnim časom. Njegova pot dramatika se tako začne v ujetništvu, podobnem tistemu, ki naenkrat združi Estelle, Ines in Garcina. Ti naenkrat spoznajo, da rabelj ne prihaja, da so v Peklu dani skupaj zato, da bodo mučili drug drugega.

Kako to mučenje poteka, zdaj že vemo: naši protagonisti drug drugega mučijo tako, da si med seboj vzbujajo krivdo za dejanja na Zemlji in drug drugemu nastavljajo ogledalo. Pomemben podatek: v Peklu ni ogledal. V Peklu si tak, kot te vidijo drugi. Zgolj vsota lastnih dejanj. Tvoj obraz postane privid Drugega. Njegovo mnenje o tebi.

Zaprta vrata so eksistencialistična drama, saj se vsebinsko naslanjajo na izgubo absoluta, odtujenost sveta in težo odgovornosti za lastna dejanja, ki jo mora nositi vsak človek. Vse to so teze eksistencialistične filozofije, ki predpostavlja tudi svoj tip etike. Vsak človek je le skupek svojih dejanj, in prav njegova dejanja so njegovo bistvo, kot je razvidno iz dobro znane Sartrove misli, da je eksistenca pred esenco, torej naše življenjske odločitve dejansko šele določajo, kdo sploh smo. Zaprta vrata lahko beremo v luči vseh teh filozofskih idej in drama z leti ni zastarala: vprašanje človekove odgovornosti za lastno življenje bo vselej aktualno, že na povsem banalni ravni, ko se prebijamo skozi lasten vsakdan in naporne medčloveške odnose. Noben človek ni otok. Izkaže pa se, da je s tega otoka zelo težko pobegniti. Kdo smo bili in kako smo živeli? Mislim, da smo se ljudje večino zgodovine spraševali podobna vprašanja, ki se sučejo okoli enega: Kaj je smisel našega življenja?

Opraviti moramo inventuro svojega življenja in ugotoviti, zakaj smo bili slabi ljudje. Tega pa ne moremo početi v miru, ampak nam pri tem za vrat dihajo Drugi.

Sartrov Pekel morda sprva deluje nedolžno, a se, bolj ko se drama bliža koncu, spreobrača v resnično srhljiv kraj, v katerem se posamezniku prej ali slej zmeša.

Pekel so Drugi. So pa tudi edini način, da iz Pekla pobegnemo. V vsakem primeru pa je Sartrova drama kot globok tolmun smislov: globlje ko pogledaš, bolj se smisel odmika. Sploh ko pomislimo na to, kako se drama konča. »Pa nadaljujmo,« reče Garcin. Človeški krutosti ni konca.

Uprizoritev je tudi del pedagoškega programa MGL.