Samotna pot

Arthur Schnitzler (1862–1931), eden najpomembnejših predstavnikov dunajske moderne, tudi zdravnik, romanopisec, vnet pisec dnevnika in človek, ki ga je imel Freud za svojega doppelgängerja (Schnitzler naj bi intuitivno in s pisanjem prišel do podobnih zaključkov o človeški naravi kot Freud v znanstvenih študijah), v svojih delih obravnava psihologijo likov, včasih pa je bil kontroverzen zaradi seksualnih vsebin, pisanja o smrti in obravnavanja sporne teme antisemitizma. Njegovi liki so tipične figure z Dunaja na prelomu stoletja in okolja, v kakršnem se je gibal: to so zdravniki, igralke, vojaki, zapeljivci, nedolžne deklice, umetniki. S Samotno potjo, besedilom o egoizmih in samoti, je menda naslikal brutalen avtoportret, ki je tudi njega ganil do solz. Besedilo je bil premierno uprizorjeno v berlinskem Deutsches Theatru leta 1904.

Samotna pot je zame v prvi vrsti tekst o platoju. Stara sem 36 let in se že nekaj let stežka privajam na resnico, da sem profesionalno prilezla na ravnico, ki se bo zdaj verjetno mučno vlekla. Bojim se, da sem se za marsikaj odločila narobe, bojim se prihodnjih strahov in prihodnjih obžalovanj in tega, da bi morala manj vlagati v kariero, ki je v mojem poklicu tako ali tako kar smešen koncept, in več v odnose (tukaj sem verjetno že marsikaj zamudila).

V Samotni poti (v naši verziji, v kateri smo črtali pomožne like in zdravnika Reumanna, ostalino obdobja, v katerem je Schnitzler živel in pisal) so trije odrasli moški (Wegrat, profesor brez lastnega imena, Julian Fichtner in Stephan von Sala), dve odrasli ženski (Gabriele Wegrat in Irene Herms) in dva otroka (Felix Wegrat in Johanna Wegrat).

Odrasli so stari okrog štirideset, otroka okrog dvajset. V prvem planu so odločno moški, ki se ukvarjajo izključno s sabo in z vprašanji, ki so (glej zgoraj) nagovorila tudi mene. Julian Fichtner in Stephan von Sala izhod iz platoja in odgovor, ali je koncept samotna pot, ki sta se ga oprijela v življenju, pravilen, iščeta v Felixu in Johanni, s čimer tekst vzpostavi močan generacijski konflikt. Drugi temeljni konflikt pa je seveda spolni: težko je spregledati, da so Schnitzlerjeve ženske boleče zapostavljene, kar v meni kot ženski vzbuja izredno močno jezo. Gabriele je živa eno samo dejanje, čeprav je v preteklosti za moške, ki se sprašujejo o sebi, zavzemala pomembno funkcijo. Irene Schnitzler odpravi s konceptom samouničenje (potem ko ji spodleti kariera igralke, se ta lik oklene obžalovanja, da ni imela raje otrok; ker zanjo kot štiridesetletnico ni več rešitve, ji Schnitzler ponudi izgnanstvo – sicer na deželo, ampak lahko bi bil tudi samostan, Rozamunda grede v klošter). Najbolj pretresljiva je seveda mlada Johanna, ki ji Schnitzler v skladu s priljubljenim klišejem mlade deklice, ki ga literatura in dramatika že stoletja z veseljem uporabljata, ponudi skok v ribnik. Vse ženske torej (dejansko ali simbolno) umrejo, z izjemo Irene, ki se razgovori o svojem obžalovanju, pa jim je povsem odvzeta tudi možnost izrekanja o sebi. Tekst je tako obenem zelo relatable (plato in kako se ga rešiti) in zelo triggering (vse druge vsebine, ki jih proizvaja).

Dodatna besedila so napisali Eva Mahkovic, Dorian Šilec Petek, Klara Kuk in Domen Novak,
nekatera na podlagi novele Arthurja Schnitzlerja Sterben (Umiranje).