Nebojša Pop-Tasić, Karin Komljanec
Meduza
Izhodišče avtorskega projekta igralke Karin Komljanec je starogrški mit o Meduzi.
Meduza je bila mlado dekle, svečenica v Ateninem templju. Pozejdon, bog morja, jo je posilil, in ko je Atena, boginja vojne in modrosti, to izvedela, se je razjezila, saj je bil s tem dejanjem njen hram oskrunjen.
Krivdo za posilstvo je pripisala Meduzini privlačnosti in lepoti, zato jo je za kazen spremenila v pošastno bitje – žensko, ki ima namesto las kače. Meduza je po posilstvu živela v morski votlini, lovila moške in jih s svojim pogledom spreminjala v kamen, dokler je veliki junak Perzej ni obglavil. Njeno glavo je kasneje uporabljal kot morilsko orožje in jo na koncu podaril boginji Ateni.
Meduza
Monodramski avtorski projekt
Krstna uprizoritev
Ustvarjalci
Avtorica uprizoritvene zamisli in igralka
Karin Komljanec
Meduzo poznamo in omenjamo večinoma v njeni končni obliki, tj. kot pošastno, zlonamerno, uničevalno bitje, medtem ko vzroke in razloge za njeno pošastnost praviloma zamolčimo. Njena pošastnost ni bila prirojena, ni bila del njene osebnosti, ni bila ne njena izbira ne odločitev. Meduzina zgodba je v bistvu paradigmatska zgodba o krivdi žrtve, ne storilca. O krivdi ženske, ne moškega. Bolj ko je žensko telo privlačno, torej biološko ustreznejše za nadaljevanje rodu, bolj je krivo izzivanja moške spolne sle.
Uprizoritev se dogaja danes, tukaj, v našem svetu. Na koncu Meduzine zgodbe. Uprizoritev ne poveličuje vloge žrtve, temveč raziskuje zgodovinske in aktualne vzroke paradoksalnega prenosa krivde s krivca na žrtev. Govorimo o spolni privlačnosti, ki je biološko določena, a družbeno nezaželena. Biološko pravilna, družbeno nepravilna. Zgodovinsko zanemarjena in danes pošastno poudarjena. Današnje ženske, še posebej nekatere od tistih, ki se pojavljajo na estradi, in tiste, ki gojijo svojo javno podobo na družbenih omrežjih, so večkrat videti pošastno v želji, da bi bile privlačne. V uprizoritvi igralka raziskuje tudi odnos do lastnega telesa, ki je eno njenih osnovnih poklicnih izrazil, odnos do telesa, ki je postalo javni objekt. Ukvarja se z absurdnimi zgodovinskimi, družbenimi in moralnimi dejstvi, ki so po eni strani žensko lepoto poveličevala, po drugi pa grozljivo zatirala in iz lepote ustvarjala pošasti, čarovnice, morilke, prostitutke ter nasploh moralno sporne osebnosti.
Karin Komljanec je v več kot dveh desetletjih odigrala približno šestdeset gledaliških in več kot dvajset filmskih oziroma televizijskih vlog. V času svojega ustvarjanja se je prevečkrat soočala s stereotipnim in globoko zakoreninjenim dojemanjem žensk, ki ga ni bila zmožna preseči. Meduzine zgodbe se zato loteva
z dobršno mero samoironije in humorja, zavedajoč se absurdnosti, tragičnosti in poetičnosti izbrane tematike.
Premiera oktobra 2023 na Mali sceni