Meduza

O avtorjih

Karin Komljanec je v več kot dveh desetletjih odigrala približno šestdeset gledaliških in več kot dvajset filmskih oziroma televizijskih vlog. V času svojega ustvarjanja se je prevečkrat soočala s stereotipnim in globoko zakoreninjenim dojemanjem žensk, ki ga ni bila zmožna preseči. Meduzine zgodbe se zato loteva z dobršno mero samoironije in humorja, zavedajoč se absurdnosti, tragičnosti in poetičnosti izbrane tematike. 

Soavtor besedila je Nebojša Pop-Tasić, ki v gledališču in na filmu deluje v različnih vlogah: kot dramatik, scenarist, dramaturg, skladatelj, glasbenik, režiser in igralec. V gledališkem ustvarjanju se vedno znova vrača k raziskovanju in razkrinkavanju splošno uveljavljenih stališč in interpretacij antičnih mitov. V svojih dramskih in dramaturških besedilih je večkrat obravnaval ikonične ženske like ter njihova življenja poskušal doumeti in prikazati predvsem v njihovi človeškosti, torej neodvisno od ideologij ali kulturnih in zgodovinskih trendov (Medeja, Nioba, Klitajmestra, Marilyn Monroe, Marlene Dietrich, Agatha Christie, Madame Bovary, Virginia Woolf).

Dramaturginja in avtorica članka iz gledališkega lista Eva Mahkovic je zapisala:

Grška mitologija je po kotih naseljena s pošastmi. To so hibridna bitja, ponavadi sestavljena iz več živali, iz kombinacije človeka in živali, ali pa imajo (vizualno) človeško zgodovino in (več)živalsko sedanjost. Pošasti (večinoma same, se pravi ne v skupnosti) bivajo na oddaljenih, osamljenih mestih: na pečinah, v barjih, v močvirjih, v podzemlju, v megličastih prostorih, kamor človek redko zaide nenamenoma (zato je tudi škoda, ki jo povzročijo pošasti, omejena). Večinoma so te pošasti ženskega spola. Ne premikajo se: živijo na obrobju sveta (Hic sunt dracones), dokler do njihovega doma ne pride kakšen junak na misiji, se z njimi (pogosto brez predhodne provokacije s strani pošasti) spopade in jih ubije.

Nekatere pošasti so se kot pošasti že rodile, druge pa so spremenile obliko, ker so se nekako spozabile proti bogovom – kot Meduza iz naše predstave, ki jo je posilil Pozejdon, potem pa jo je Atena za kazen, ker se ji je to zgodilo v njenem svetišču, spremenila v stvor s čekani in kačami namesto las.

Ženskim pošastim je marsikaj skupno: nevaren je njihov pogled (Meduza, Lamija), glas (sirene), nevarna je njihova normalna želja po hrani, pijači, seksu, otrocih (Karibda, harpije, Lamija), nevarne so, če vse naredijo prav (Karibda), nevarne so, če zavrnejo (Scila), nevarne so, če samo so (Meduza). Vse so nevarne, če so lepe – če ta lepota prinaša kakršno koli moč, morajo čim prej postati grde.

Presečišče zgodb ženskih pošasti, ki se me emocionalno najbolj dotakne, je samota. Ženske pošasti so zaradi tega, ker so morale postati pošasti, popolnoma osamljene. Hidra in Himera živita v pustinji, Scila in Karibda ob morju, Meduza na otoku, kamor so jo odložili, da ne bi bila s svojim pogledom prenevarna in s svojim obstojem preveč moteča. Jaz sem otok / jaz sem mrož / krava / prasica (jaz sem lahko vse, za kar so rekli, da sem) Meduza v tekstu Nebojše Pop-Tasića na samotnem otoku, zadnjem prostoru svojega življenja, pove o sebi: nima več telesa, ker se je njeno telo že večkrat v celoti spremenilo. Ni več Atenina svečenica, ni več ženska, ampak (body horror!) bitje, ki ga sama ne prepozna, ne fizično ne karakterno. Njena identiteta se spoji s skalami, med katere je bila izgnana. Zato je pravzaprav vseeno, da jo čaka še prihod junaka Perzeja, ki ji bo med spanjem odsekal glavo (Moja smrt je bila oh dramatična / oh veličastna / oh slikovita / ne spomnim se, spala sem) in to glavo kot trofejo zlorabil kot simbol vsega, kar v življenju ni bila. Junaki od ženskih pošasti, ki so jih premagali, namreč radi pobirajo tudi trofeje: glavo s smrtonosnim pogledom, strupene puščice. Vrednost imajo le telesni deli, v katerih se je materializirala njihova jeza: čustvo, ki ga kot osebe niso imele časa in priložnosti reflektirati ali odživeti. Meduzi njene oči, ki druge spreminjajo v kamen, osebno niso prav nič pomagale, orožje je prišlo prepozno, potem ko ga ni več potrebovala: lahko jih samo ponudi v uporabo drugim.