Junakinje 00 2000x1250px foto Peter Giodani 0945 lezece
Pojdi na vsebino

Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda

Junakinje

Rimski pesnik Publij Ovidij Naso je po svoji mladostniški pesniški zbirki Amores napisal zbirko 21 ljubezenskih pisem v verzih pod skupnim naslovom Heroides oziroma Epistulae Heroidum.

Zbirka, ki v kontekstu latinske literature kot pisemska poezija predstavlja žanrsko novost, vsebuje pisma znanih junakinj grških mitov, ki pišejo moškim svojega življenja; ti so jih na različne načine zapustili, zavrgli, izdali.

Ovidijeve Heroides so žanrska iznajdba, ki se v vsebini napaja pri Homerju, Vergilu, Horaciju, Sapfo in drugih, v obravnavi mitološke snovi pa piske pisem in njihove naslovnike predstavlja kot resnične osebe iz svoje sodobnosti. Penelopa piše Odiseju, Brizeida Ahilu, Fedra Tezeju, Ojnona Parisu, Hipsipila in Medeja Jazonu, Didona Eneju, Hermiona Orestu itd. V sodobni verziji, ki jo je leta 2020 zasnovalo umetniško vodstvo londonskega gledališča Jermyn Street (v produkciji tega je bila uprizoritev novembra 2020 v spletni izvedbi tudi krstno predstavljena), ženska pisma piše petnajst vodilnih britanskih dramatičark. Petnajst monologov, ki so si slogovno in žanrsko različni, tako sestavlja novo zbirko – kompleksno dramsko besedilo, ki Ovidijeve motive prevaja in prireja za sodobnega gledalca.

 

15 Heroines, 2021

Drama

Prva slovenska uprizoritev

Premiera: 12. maj 2022

Predstava traja 1 uro in 45 minut in nima odmora.

Ustvarjalci

Prevajalka

Alenka Klabus Vesel

Režiser in scenograf

Aleksandar Popovski

Dramaturginja

Eva Mahkovic

Kostumografka

Mia Popovska

Avtor glasbe

Kiril Džajkovski

Lektorica

Barbara Rogelj

Svetovalka za gib

Anja Möderndorfer

Asistent scenografa

Janez Koleša

Asistentka dramaturginje in režiserja

Urša Majcen

Oblikovalec svetlobe

Andrej Koležnik

Oblikovalec zvoka

Sašo Dragaš

Nastopajo

Kanaka

Tina Potočnik Vrhovnik

Diana Kolenc k. g.

Hipermestra

Julita Kropec k. g.

Filida

Veronika Železnik k. g.

Metamorfoza

Zgodbe junakinj so intimne bitke, kontroverzne ljubezni, polne afekta in brez izjeme ovekovečene v legendah – v mitih.

Junakinje zaznamuje kontekst vojne, kontekst mitov, v katerih so označene predvsem kot spremljevalke ali postaja na poti svojih ljubimcev, celo mitov, ki so v današnjem svetu že skoraj pozabljeni. Junakinje niso znane po herojskih podvigih v bitkah ali po večletnih obleganjih in tihotapljenjih v tuja mesta. Njihova dejanja večinoma niti niso tako herojska. Njihove zgodbe so intimne bitke, kontroverzne ljubezni, polne afekta in brez izjeme ovekovečene v legendah – v mitih, ki se največkrat imenujejo po njihovih bežnih spremljevalcih.

Meseca maja se v režiji Aleksandra Popovskega in dramaturgiji Eve Mahkovic prebuja devet junakinj, vsaka s svojo zgodbo in bitko, ki jih bo v celoto povezal dodaten lik, rešen zakonitosti časa in prostora. Besedilo zanj je posebej za to priložnost napisal dramatik in režiser Nejc Gazvoda.

Nekaj režiserjevih uvodnih misli

Od nekdaj so me vznemirjale klasične zgodbe in različne mitologije. Na nek način je to izvor vseh mojih fascinacij, začenši seveda z najbolj razvpitimi zgodbami herojev, junakov… A slej ko prej prideš do točke, ko te prično zanimati okoliščine, kontekst.

Kakšne so bile podrobnosti spopada med Zevsom In Prometejem? Kako to, da ni uspel preprečiti odprtja Pandorine skrinjice? Zatopljen sem v Odisejevo zgodbo, a nenadoma mojo pozornost zbudi Kirka… In tako dalje in dalje.

Ko sem v branje dobil zbirko ženskih monologov s skupnim naslovom Heroide, sem ponudbo občutil kot nenadno izpolnitev mnogih zgoraj orisanih želja in zanimanj. Zdelo se je kot iztočnica za potovanje v smer, ki me že dolgo vabi. Znane zgodbe, a skozi oči oseb, ki niso »glavne«, ki v izvornih fabulah niso centralne. Pripovedi tistih, za katere v svetu mitologije niso rezervirane funkcije moči, junaštev, zmagoslavij. Seveda ni slučaj, da vse te monologe govorijo ženske. Svetu vendar vladajo vojne. Tukaj pa imamo devet žensk, ki o vsem dogajanju pripovedujejo s svoje pozicije.

Predstava je zamišljena kot labitint zgodb, labirint usod. V tem blodnjaku se po zamisli režijskega koncepta znajde (tudi) edini moški, to je Hermes, ki nenadoma zdrsne v funkcijo poslušalca, udeleženca, iskalca, opazovalca vseh teh zgodb.

Z asociativnega stališča združeno besedilo ponuja naravnost spektakelske razsežnosti, obenem pa predstavlja devet čudovitih igralskih partitur za devet nastopajočih igralk. Način pisanja zbranih britanskih avtoric je po eni strani skrajno sodoben, po drugi strani pa je več kot očitno, da so se vse sodelujoče dramatičarke studiozno poglobile v mitska izhodišča in se s tem izognile nevarnostim diletantizma in ohlapnosti. Vse naštete prednosti predstavljajo režiserju navdih in obenem zavezo.

Aleksandar Popovski

V predstavi je uporabljen odlomek pesmi PJ Harvey Who Will Love Me Now.