Pohorski bataljon 2000x1250px 2625
Pojdi na vsebino

Jernej Lorenci, Dino Pešut in ekipa

Pohorski bataljon

8. januarja 1943 je okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom. V srditi poslednji bitki, ki je trajala dve uri in pol, je bilo ubitih 69 borcev, poslednjega pa so okupatorji ranjenega ujeli in usmrtili kot talca.

Lorenci pravi: »A pravzaprav sploh ne gre zanj, za Pohorski bataljon. Gre za ekstremno izkušnjo v ekstremnih okoliščinah: strah, lakota, mraz, smrad, trupla, odtrgani udje, gnijoča telesa, žeja; ni kuhinje, ni stranišča, ni postelje, ni televizije, interneta, telefona, jogurta in brezglutenskega burgerja. Ni ničesar, kar je zame (za nas) povsem samo­umevno. Vsakdanje, neprevprašljivo. Pa vendar sodim(o). Sodim(o) ves čas. Četudi nimamo ekstremnih izkušenj v ekstremnih okoliščinah. Od kod mi (nam) torej pravica, da sodim(o)? Je morda nujno potrebno vsaj to, da si zares skušam(o) predstavljati takšne izkušnje in takšne okoliščin e? Ali da neham(o) soditi kar tja povprek? Je morda čas, da obmolčim(o)?«

Pohorski bataljon

Poskus rekonstrukcije

Krstna uprizoritev

Predstava traja 3 ure in 20 minut in ima 1 odmor.

Ustvarjalci

Avtorji besedil

Dino Pešut, Jernej Lorenci in člani avtorske ekipe

Režiser

Jernej Lorenci

Dramaturg

Dino Pešut

Scenograf

Branko Hojnik

Kostumografka

Belinda Radulović

Avtor glasbe

Branko Rožman

Svetovalec za gib

Gregor Luštek

Asistent režije in dramaturgije

Žiga Hren

Lektorica

Maja Cerar

Prevajalec besedil

Sašo Puljarević

Strokovna sodelavka

Mateja Ratej

Oblikovalec svetlobe

Radomir Stamenković

Oblikovalec zvoka

Danijel Vogrinec

Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj

Kaj lahko povemo o uvrstitvi projekta Pohorski bataljon v repertoar? Da je vojna v zadnjih desetletjih spet postala redna spremljevalka naših življenj, za zdaj predvsem v obliki neposrednih prenosov po televiziji. Eksplicitnih prizorov groze in uničenja smo se kar nekako navadili. A kakšna je resnična izkušnja vojne? Kako je, ko ostaneš brez zavetja, hrane, osnovnega človeškega dostojanstva, na begu, največkrat z otroki? Kako je, ko se ujet med zobnike masakra zavedaš skorajšnje smrti? S tem projektom se Lorenci vrača k motivu demoničnega zla vojne in človekovega trpljenja v vojni. Uprizoritev bo v izhodišču naslonil na zgodbo poslednjih dni Pohorskega bataljona. Vse to (tudi) z ambicijo gledališkega preizpraševanja mehanizmov in posledic strašne uničevalne vojne, ki ta hip divja v Evropi, v naši neposredni bližini.

Jernej Lorenci je eden najbolj prepoznavnih slovenskih gledaliških režiserjev. Za svoje delo je prejel veliko domačih in mednarodnih nagrad. V MGL je do zdaj režiral sedem uprizoritev: prva med njimi je bila Umor v katedrali leta 1997, zadnja pa avtorski projekt po motivih A. P. Čehova Človek v lupini leta 2020. Njegova najuspešnejša uprizoritev v MGL doslej je Nevihta, ki je na Borštnikovem srečanju leta 2012 dobila devet nagrad, tudi nagrado za režijo in veliko nagrado festivala, leto kasneje pa na mednarodnem festivalu Bitef v Beogradu prav tako nagrado za režijo. Jernej Lorenci je leta 2014 prejel nagrado Prešernovega sklada, tudi za režijo Nevihte. Z večkrat nagrajeno koprodukcijsko uprizoritvijo Iliade (MGL, SNG Drama Ljubljana in Cankarjev dom Ljubljana), ki jo je režiral leta 2015, je navdušil številne kritike in občinstvo po vsej Evropi. Njegovo priredbo Homerjevega epa si je v Sloveniji ogledalo več kot 25.000 gledalcev. Tudi njegove uprizoritve v Mestnem gledališču Ptuj so bile zelo odmevne in so prejele številne nagrade doma in v tujini.

V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz Polde Bibič: Spominjarije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011; France Filipič: Pohorski bataljon, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1979; Curzio Malaparte: Kaputt, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012; Pisma na smrt obsojenih, Franček Saje (ur.), Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959; Jelka Šporin Šarh: Kronika družine Šarh, Maribor, Ruše: Sophiacall, 2017; Stanislav Terčak: Ukradeni otroci, Ljubljana: Borec, 1973; Jožica Veble-Hodnik: Preživela sem taborišče smrti, Ljubljana: Borec, 1975; Tone Vrabl: Boleče zgodbe ljudi, med 2. svetovno vojno izgnanih iz Savinjske doline, Žalec: DIS, Območna organizacija, 2010; Franc Zalaznik-Leon: Dolga in težka pot: 1941-1945, Maribor: Obzorja, 1963 in Marjan Žnidarič: Do pekla in nazaj: nacistična okupacija in narodnoosvobodilno boj v Mariboru 1941-1945, Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1997.

Za pomoč pri ustvarjanju uprizoritve se še posebej zahvaljujemo Mateji Ratej, Iri Ratej, Borisu Hajdinjaku, družini Šarh, družini Sernc in družini Hren.

Premiera v MGL 8. januarja 2024 na Velikem odru