Jernej Lorenci, Dino Pešut in ekipa
Pohorski bataljon
Kaj lahko povemo o uvrstitvi projekta Pohorski bataljon v repertoar? Da je vojna v zadnjih desetletjih spet postala redna spremljevalka naših življenj, za zdaj predvsem v obliki neposrednih prenosov po televiziji. Eksplicitnih prizorov groze in uničenja smo se kar nekako navadili.
A kakšna je resnična izkušnja vojne? Kako je, ko ostaneš brez zavetja, hrane, osnovnega človeškega dostojanstva, na begu, največkrat z otroki? Kako je, ko se ujet med zobnike masakra zavedaš skorajšnje smrti?
S tem projektom se Lorenci vrača k motivu demoničnega zla vojne in človekovega trpljenja v vojni. Uprizoritev je v izhodišču oslonil na zgodbo poslednjih dni Pohorskega bataljona (tudi) z ambicijo gledališkega preizpraševanja mehanizmov in posledic strašne uničevalne vojne, ki ta hip divja v Evropi, v naši neposredni bližini.
Pohorski bataljon
Poskus rekonstrukcije
Krstna uprizoritev
Premiera: 8. januar 2024
Predstava traja 3 ure in 0 minut in ima 1 odmor.
Ustvarjalci
Avtorji besedil
Dino Pešut, Jernej Lorenci and team
Režiser
Jernej Lorenci
Dramaturg
Dino Pešut
Scenograf
Branko Hojnik
Kostumografka
Belinda Radulović
Avtor glasbe
Branko Rožman
Svetovalec za gib
Gregor Luštek
Asistent režije in dramaturgije
Žiga Hren
Lektorica
Maja Cerar
Prevajalec besedil
Sašo Puljarević
Strokovna sodelavka
Mateja Ratej
Oblikovalec svetlobe
Radomir Stamenković
Oblikovalec zvoka
Matija Zajc/Danijel Vogrinec
Nastopajo
Lara Wolf k. g.
Gašper Lovrec k. g.
Jure Rajšp k. g.
Jernej Lorenci je eden najbolj prepoznavnih slovenskih gledaliških režiserjev. Za svoje delo je prejel veliko domačih in mednarodnih nagrad. V MGL je do zdaj režiral sedem uprizoritev: prva med njimi je bila Umor v katedrali leta 1997, zadnja pa avtorski projekt po motivih A. P. Čehova Človek v lupini leta 2020. Njegova najuspešnejša uprizoritev v MGL doslej je Nevihta, ki je na Borštnikovem srečanju leta 2012 dobila devet nagrad, tudi nagrado za režijo in veliko nagrado festivala, leto kasneje pa na mednarodnem festivalu Bitef v Beogradu prav tako nagrado za režijo. Jernej Lorenci je leta 2014 prejel nagrado Prešernovega sklada, tudi za režijo Nevihte. Z večkrat nagrajeno koprodukcijsko uprizoritvijo Iliade (MGL, SNG Drama Ljubljana in Cankarjev dom Ljubljana), ki jo je režiral leta 2015, je navdušil številne kritike in občinstvo po vsej Evropi.
Jaz sem ta piščalka.
Manjših dimenzij, zaobljena, hladna na dotik, dokler se ne ogrejem.
Stara sem, ha, ja skoraj sto let, celo stoletje.
8. januarja 1943 je okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom. V srditi poslednji bitki, ki je trajala dve uri in pol, je bilo ubitih 69 borcev, poslednjega pa so okupatorji ranjenega ujeli in usmrtili kot talca. Lorenci pravi: »A pravzaprav sploh ne gre zanj, za Pohorski bataljon. Gre za ekstremno izkušnjo v ekstremnih okoliščinah: strah, lakota, mraz, smrad, trupla, odtrgani udje, gnijoča telesa, žeja; ni kuhinje, ni stranišča, ni postelje, ni televizije, interneta, telefona, jogurta in brezglutenskega burgerja. Ni ničesar, kar je zame (za nas) povsem samoumevno. Vsakdanje, neprevprašljivo. Pa vendar sodim(o). Sodimo ves čas. Četudi nimamo ekstremnih izkušenj v ekstremnih okoliščinah. Od kod mi (nam) torej pravica, da sodim(o)? Je morda nujno potrebno vsaj to, da si zares skušam(o) predstavljati takšne izkušnje in takšne okoliščine? Ali da neham(o) soditi kar tja povprek? Je morda čas, da obmolčim(o)?«
Kratka kronologija Pohorskega bataljona
(po knjigi Franceta Filipiča Pohorski bataljon povzela in priredila Ira Ratej)
31. avgusta 1942
2. bataljon savinjskega odreda II. grupe odredov, imenovan Kranjčev bataljon, se po svojem prihodu na Štajersko med Belo pečjo in Travnikom snide s štabom ter s I. in II. četo I. štajerskega bataljona. Ob tej priložnosti se preimenuje iz I. bataljona savinjskega odreda v I. bataljon pohorskega odreda II. grupe odredov, torej v Pohorski bataljon, kakor ga pozneje splošno imenujejo. Pohorski bataljon deluje v naslednjih dneh v sklopu I. in II. čete štajerskega bataljona na področju med Raduho in Travnikom, na Smrekovcu in pri Belih vodah; spopade se z vermani in policijo (z lovskim odredom IX. čete Wermannschaftsbataillona Süd in II. bataljonom 5. policijskega polka) ter pri tem utrpi nekaj izgub. Dva partizana padeta, eden je pogrešan, eden zbeži. Izgube so tudi na nemški strani.
7. septembra 1942
Pohorski bataljon se loči od I. in II. čete I. štajerskega bataljona. Štab I. bataljona z obema četama odide na koncentracijo partizanov II. grupe odredov na Dobrovlje, Pohorski bataljon pa se s Smrekovca napoti proti Št. Vidu, morda z namenom, da odide na Pohorje. Spotoma ga na Kramarici napade nemška patrulja. Po borbi, v kateri naj bi po partizanskem poročilu padlo pet Nemcev, se bataljon umakne na Mozirske planine.
11. septembra 1942
Na Dobrovljah je zaključena reorganizacija štajerskega partizanstva. Vse enote na področju II. grupe odredov so porazdeljene na tri odrede s štirimi bataljoni. Pohorskemu bataljonu (I. bataljonu Pohorskega odreda) sta dodeljeni še bivša II. četa I. štajerskega bataljona (Savinjska in Šaleška četa). Franc Poglajen - Kranjc je odpoklican kot komandant Pohorskega bataljona in imenovan za komandanta Moravškega bataljona. Pohorski bataljon prevzame kot začasni komandant Rudi Mede - Groga, medtem ko dosedanji politkomisar Jože Menih - Rajko tudi nadalje izvršuje to funkcijo.
24. septembra 1942
II. četa z bataljonskim štabom zapusti Mozirske planine in odide na Pohorje. Nekaj dni se zadržuje na območju Mislinje, Dovž, Velike Kope, Hudega Kota in Golavabuke, dokler si v prvih oktobrskih dneh ne uredi taborišča na pobočju Skrivnega hriba, v neposredni bližini kraja, ki ga imenujejo »Pri Štalah«. Na tem področju izvršuje ekonomske akcije in preko kmeta Oskarja Verdnika v Šmiklavžu pod Graško goro vzpostavi stik s Šaleško četo, ki se zadržuje v njeni bližini.
4. oktobra 1942
V noči s 4. na 5. oktober 1942 se bataljonska patrulja snide na Veliki Kopi s patruljo Šaleške čete in dva dni kasneje se pobočju Skrivnega hriba Šaleška četa priključi Pohorskemu bataljonu.
8. oktobra 1942
Da Nemci ne bi zasedli pohorskih planinskih domov in jih uporabili kot izhodišče postojanke v hajkah proti partizanom, bataljon v noči z 8. na 9. oktober 1942 požge Senjorjev dom, Hutterejevo vilo na Pungartu, kočo na Pesku in v bližini Peska ležeče večje gospodarsko poslopje; v naslednji noči pa še Vitanjske bajte.
11. oktobra 1942
Bataljon se zvečer napoti na akcijo v Boharino v bližini Zreč in izvede rekvizicijsko akcijo v trgovini izseljenega trgovca Vidmarja, kjer je tudi sedež vermanšafta. Pri vermanšaft desetarju zapleni orožje, na sedežu vermanšafta pa uniforme. Ves plen z vprego odpelje na Roglo, kjer naslednji dan pride do spopada bataljonove zasede z vermani in policisti iz Zreč. Zaseda požene Nemce v beg. Bataljon se premakne v novo taborišče med Peskom in Tremi kralji.
19. oktobra 1942
Iz bataljonovega taborišča odidejo tri patrulje. Prva se napoti v zasedo na Šentflorjanu, druga h kmetom v bližini Vitanja in tretja nad Ruše, da bi poiskala Ruško četo. Bataljon se na poti od Peska na Klopni vrh preseli na višino 1327 metrov, kjer se mu pridruži Savinjska četa (I. četa). Ko se vrnejo vse tri patrulje, pride v bataljonu, ki je štel 74 ljudi, do reorganizacije.
24. oktobra 1942
Po nekaj uspešnih akcijah, med drugim požigu upravnih in obratnih poslopij kamnoloma, kjer zapleni večjo količino razstreliva, si bataljon izbere novo taborišče v bližini Plešiča na višini 1177 metrov, kjer si prvič izkoplje strelske jarke.
30. oktobra–1. novembra 1942
Bataljon spet menja taborišče in se ustavi na višini 1323 metrov. Bataljonova minerska skupina razstreli na progi Šoštanj–Slovenj Gradec pri Hudi luknji železniško progo v dolžini 25 metrov, zaradi tega se iztiri vlak 4116. Čez dva dni razstreli daljnovod na Graški gori. V taborišče na Skrivnem hribu pride na obisk komandant II. grupe odredov Franc Rozman - Stane.
3. novembra 1942
Ruška četa se pridruži Pohorskemu bataljonu. Sledi reorganizacija bataljona, ki je odslej razdeljen na tri čete in ženski vod. Rudi Mede - Groga je dokončno postavljen kot bataljonski komandant, Pavla Mede - Katarina pa kot komandirka ženskega voda.
5. novembra 1942
Po povratku z akcije (požig Pergerjeve tovarne lepenke) pride ob 10.30 na Mislinjskem sedlu na višini 1447 do borbe z vermani in policisti, ki so zasledovali bataljon. Pod Stanetovim poveljstvom poženejo partizani Nemce in vermane v beg.
7. novembra 1942
Okrog poldneva pride do velikega nemškega napada na bataljon, Lovski odred vermanov in policistov v prvem naskoku prodre v taborišče, kasneje pa je odbit. V več ur trajajoči bitki je en partizan ranjen in en smrtno zadet. Nemci utrpijo dva mrtva in enega hudo ranjenega. Partizani ujamejo dva vermana in ju odpeljejo s seboj. Oba jim v naslednjih dneh, ko menjavajo taborišča, pobegneta.
11. novembra 1942
Bataljonu se zopet priključi komandant Stane s patruljo, s katero je v preteklih dneh obhodil slovenjegraško območje, in se še istega dne poslovi.
12. novembra 1942
Bataljon odide v novo taborišče v bližini požgane planinske koče na Pungartu. Naslednji dan Nemci izvedejo hajko, ki se je udeleži več kot 3000 vojakov, vendar brez uspeha.
15. novembra 1942
Čez dan Nemci znova izvedejo hajko, ki jo vodi sam generalmajor Knife. Partizani se umaknejo tako, da odidejo proti Primožu na Pohorju.
18. novembra 1942
Spet menjava taborišča, bataljon se preseli s Pungarta na severni obronek Velike Kope. V naslednjih dneh ujamejo zloglasnega nacista, učitelja Wamprechtsamerja, in ga tudi likvidirajo.
22.–28. novembra 1942
Bataljon se iz dosedanjega taborišča premakne k pastirskim kočam na Črnem vrhu. Medtem ko partizani delujejo po območju, Nemci zažgejo koče in del bataljona, večinoma ženske, se še pravočasno reši iz njih in se skrije v bližnji globeli. V naslednjih dneh se jim ponovno pridruži komandant Stane, bataljon pa se premakne na Jezerski vrh, od koder se 30. novembra premakne na pobočje Skrivnega vrha.
3. decembra 1941
Komandant II. grupe odredov Franc Rozman - Stane odide s patruljo v okolico Mislinje, politkomisar II. grupe odredov Dušan Kveder - Tomaž pa gre z glavnino bataljona na akcijo v Josipdol, kjer nameravajo izvesti rekvizicijo v josipdolski graščini. Akcija zavzame širši obseg, saj del bataljona napade gestapovce v Lenarčičevi vili. Vilo zažgejo in ubijejo nekaj gestapovcev. Naslednji dan, ko se bataljon vrača v taborišče na Skrivnem hribu, jih zasledujejo Nemci in tako pride do hude borbe z 2. četo policijskega stražnega bataljona Wiesbaden. Policisti obkolijo bataljon, ki se uspešno upira, vendar izid borbe v korist partizanov odloči šele pravočasni povratek komandanta Staneta, ki s svojo patruljo udari Nemcem v hrbet. Trije partizani pri tem umrejo, eden je hudo ranjen. Na nemški strani so ubiti trije policisti, štirje pa so huje ranjeni. Po boju se bataljon umakne proti Črnemu vrhu in se nato utabori na pobočju med Vitanjskimi bajtami in Glažutsko planino.
13. decembra 1942
V noči s 13. na 14. december so pohorski partizani v vasi Resnik. Njihov obisk izzveni v pomembno politično manifestacijo. V Resnik, ki je za eno noč osvobojena vas, naslednji dan pridrvi z vermani sam Bundesführer (zvezni vodja) Steindl in zaslišuje prebivalce v zvezi s partizanskim obiskom. Bataljon se v naslednjih dneh izmika nemški hajki in 21. decembra 1942 začne graditi obširno zimsko taborišče na Osankarici v bližini Treh žebljev. Od njih se poslovi komandant Stane, ki odide na Moravško.
21.–30. decembra 1942
Patrulje bataljona izvedejo nekaj manjših akcij, večinoma rekvizicije in manjše spopade z vermani.
2. januarja 1943
Izvidniška skupina najetih vohunov, ki že mesec dni zasleduje Pohorski bataljon, poda gestapu v Mariboru točno poročilo s podatki o bataljonovi moči, oborožitvi in legi taborišča.
3. januarja 1943
V Račah pri Mariboru Nemci aretirajo partizana Pohorskega bataljona Srečka Vigeca - Volgo, ki je obupal in pobegnil s Pohorja. Tudi od njega izsilijo podatke o bataljonu.
6. januarja 1943
Poveljnik redarstvene policije Alpenland izda »povelje za akcijo 106« s podrobnim načrtom obkolitve Pohorskega bataljona.
7. januarja 1943
Nemške sile se zberejo na dveh izhodiščnih mestih v Rušah (Fala) in Oplotnici. Okupatorjeva izvidniška patrulja (dva smučarja) se pojavi v neposredni bližini Pohorskega bataljona. Iz taborišča na Osankarici odideta dve poslednji patrulji: prva je namenjena na Koroško k partizanom bivšega Savinjskega odreda, druga na področje nad Slovensko Bistrico.
8. januarja 1943
Dopoldne okupator s silami, ki štejejo okrog 2000 mož, obkoli ožjo okolico taborišča na Osankarici in nekoliko pred dvanajsto uro dopoldne napade taborišče. V borbi, ki traja približno dve uri in pol, pade ves Pohorski bataljon. Številne priče izpovedujejo, kako junaško se je boril bataljon, kako je, kljub veliki premoči sovražnikovih čet, ponosno odklonil predajo in kako je v poslednjem jurišu padel do zadnjega moža. En sam, hudo ranjen partizan, se znajde kot ujetnik v nemških rokah (Franc Kunaver - Sulc). V tej poslednji bitki umre 69 njegovih soborcev. Nemške izgube: 16 mrtvih in 15 ranjenih policistov, en mrtev in dva ranjena vojaka, dva mrtva in trije ranjeni vermani. Nemci še isti dan svoje ranjene in mrtve skupaj z edinim preživelim partizanom odpeljejo s Pohorja. Petinšestdeset mrtvih partizanov pa čez dva dni odpeljejo na pokopališče v Gradec.
17. januarja 1943
Nemci na Završah (Št. Vid nad Valdekom) uničijo patruljo Pohorskega bataljona. Patrulja, ki je na področju Mislinje in širše okolice v poslednjih dneh izvedla nekaj prehrambenih akcij, je v noči s 16. na 17. januar krenila iz Zgornjega Doliča na Završe. Patrulja je namreč že 7. januarja zvečer krenila na Pohorje in zašla v nemško hajko, pred katero se je umaknila na Smrekovec. Od tu je 10. januarja ponovno odšla na Pohorje, kjer je našla prazno taborišče. Ponoči s 16. na 17. januar se loči od nje Franc Blazinšek in jo izda. Nemci jo ob pol osmih zjutraj na Završah na župnijskem skednju napadejo s silami 2. polka bataljona Wiesbaden in dopolnilnega kolesarskega voda iz Slovenj Gradca ter jo uničijo. S padcem te večje skupine pa je tudi zaključena zgodovina Pohorskega bataljona.
Lepljivo občutje težke pasivnosti, ki ga je povzročalo dejstvo, da se pri načrtovanju lastnega vdiha in izdiha ni bilo mogoče opreti na nič dotlej znanega /.../
V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz Polde Bibič: Spominjarije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011; France Filipič: Pohorski bataljon, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1979; Curzio Malaparte: Kaputt, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012; Pisma na smrt obsojenih, Franček Saje (ur.), Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959; Jelka Šporin Šarh: Kronika družine Šarh, Maribor, Ruše: Sophiacall, 2017; Stanislav Terčak: Ukradeni otroci, Ljubljana: Borec, 1973; Jožica Veble-Hodnik: Preživela sem taborišče smrti, Ljubljana: Borec, 1975; Tone Vrabl: Boleče zgodbe ljudi, med 2. svetovno vojno izgnanih iz Savinjske doline, Žalec: DIS, Območna organizacija, 2010; Franc Zalaznik-Leon: Dolga in težka pot: 1941-1945, Maribor: Obzorja, 1963 in Marjan Žnidarič: Do pekla in nazaj: nacistična okupacija in narodnoosvobodilno boj v Mariboru 1941-1945, Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1997.
Za pomoč pri ustvarjanju uprizoritve se še posebej zahvaljujemo Mateji Ratej, Iri Ratej, Borisu Hajdinjaku, družini Šarh, družini Sernc in družini Hren.
Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj