Jernej Lorenci, Dino Pešut in ekipa
Pohorski bataljon
8. januarja 1943 je okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom. V srditi poslednji bitki, ki je trajala dve uri in pol, je bilo ubitih 69 borcev, poslednjega pa so okupatorji ranjenega ujeli in usmrtili kot talca.
Lorenci pravi: »A pravzaprav sploh ne gre zanj, za Pohorski bataljon. Gre za ekstremno izkušnjo v ekstremnih okoliščinah: strah, lakota, mraz, smrad, trupla, odtrgani udje, gnijoča telesa, žeja; ni kuhinje, ni stranišča, ni postelje, ni televizije, interneta, telefona, jogurta in brezglutenskega burgerja. Ni ničesar, kar je zame (za nas) povsem samoumevno. Vsakdanje, neprevprašljivo. Pa vendar sodim(o). Sodim(o) ves čas. Četudi nimamo ekstremnih izkušenj v ekstremnih okoliščinah. Od kod mi (nam) torej pravica, da sodim(o)? Je morda nujno potrebno vsaj to, da si zares skušam(o) predstavljati takšne izkušnje in takšne okoliščine? Ali da neham(o) soditi kar tja povprek? Je morda čas, da obmolčim(o)?«
Pohorski bataljon
Poskus rekonstrukcije
Krstna uprizoritev
Ustvarjalci
Režiser
Jernej Lorenci
Koproducent Mestno gledališče Ptuj
Kaj lahko povemo o uvrstitvi projekta Pohorski bataljon v repertoar? Da je vojna v zadnjih desetletjih spet postala redna spremljevalka naših življenj, za zdaj predvsem v obliki neposrednih prenosov po televiziji. Eksplicitnih prizorov groze in uničenja smo se kar nekako navadili. A kakšna je resnična izkušnja vojne? Kako je, ko ostaneš brez zavetja, hrane, osnovnega človeškega dostojanstva, na begu, največkrat z otroki? Kako je, ko se ujet med zobnike masakra zavedaš skorajšnje smrti? S tem projektom se Lorenci vrača k motivu demoničnega zla vojne in človekovega trpljenja v vojni. Uprizoritev bo v izhodišču naslonil na zgodbo poslednjih dni Pohorskega bataljona. Vse to (tudi) z ambicijo gledališkega preizpraševanja mehanizmov in posledic strašne uničevalne vojne, ki ta hip divja v Evropi, v naši neposredni bližini.
Jernej Lorenci je eden najbolj prepoznavnih slovenskih gledaliških režiserjev. Za svoje delo je prejel veliko domačih in mednarodnih nagrad. V MGL je do zdaj režiral sedem uprizoritev: prva med njimi je bila Umor v katedrali leta 1997, zadnja pa avtorski projekt po motivih A. P. Čehova Človek v lupini leta 2020. Njegova najuspešnejša uprizoritev v MGL doslej je Nevihta, ki je na Borštnikovem srečanju leta 2012 dobila devet nagrad, tudi nagrado za režijo in veliko nagrado festivala, leto kasneje pa na mednarodnem festivalu Bitef v Beogradu prav tako nagrado za režijo. Jernej Lorenci je leta 2014 prejel nagrado Prešernovega sklada, tudi za režijo Nevihte. Z večkrat nagrajeno koprodukcijsko uprizoritvijo Iliade (MGL, SNG Drama Ljubljana in Cankarjev dom Ljubljana), ki jo je režiral leta 2015, je navdušil številne kritike in občinstvo po vsej Evropi. Njegovo priredbo Homerjevega epa si je v Sloveniji ogledalo več kot 25.000 gledalcev. Tudi njegove uprizoritve v Mestnem gledališču Ptuj so bile zelo odmevne in so prejele številne nagrade doma in v tujini.
Premiera v MGL januarja 2023 na Velikem odru