Vse to sem videla 00 2000x1250 foto Peter Giodani 9538
Pojdi na vsebino

Eva Jagodic, Matic Lukšič

Vse to sem videla, ko sem letela mimo

V petdesetih letih 20. stoletja je med ZSSR in ZDA potekala t. i. vesoljska dirka. Takratni predsednik ZSSR Nikita Sergejevič Hruščov je od sovjetskih znanstvenikov zahteval, da na obletnico boljševiške revolucije izstrelijo umetni satelit, ki naj v orbito ponese prvo živo bitje. Bodoče pasje kozmonavte so iskali med potepuškimi psi na ulicah Moskve in v zavetiščih, saj so bili prepričani, da so ti psi zaradi svojega življenja na ulici bolj trdoživi.

Vse to sem videla, ko sem letela mimo, 2021

Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke

Krstna uprizoritev

Premiera: 13. januar 2022

Predstava traja 1 uro in 40 minut in nima odmora.

Ustvarjalci

Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli

Eva Jagodic in Matic Lukšič

Dramaturginja

Eva Jagodic

Avtor songov in glasbe

Matic Lukšič

Avtor likovne zasnove

Matic Lukšič

Svetovalka za gib

Anja Möderndorfer

Lektor

Martin Vrtačnik

Oblikovalec svetlobe

Boštjan Kos

Oblikovalec zvoka

Tomaž Božič

Nastopajo

Psička Lajka se je na testiranju izkazala kot najbolj vzdržljiva. Njena zgodba pa je edinstvena tudi zato, ker je bila Lajka od vseh psov v sovjetskem vesoljskem programu edina že pred poletom obsojena na smrt. Zaradi pomanjkanja časa znanstvenikom namreč ni uspelo pravočasno razviti tehnologije, ki bi psički omogočila vrnitev na Zemljo …

Kapsula, v kateri je sedela Lajka, je imela tudi majhno okno. Zastavlja se neizogibno vprašanje, kaj vse je psička videla skozenj, ko je, stisnjena v majhni kapsuli, letela proti zvezdam. Se je bala? Je zaradi radovednosti pozabila na strah? Kako ji je bilo pri srcu?

Vse to sem videla, ko sem letela mimo je monoprojekt igralca Matica Lukšiča, ki ob dramski igri svoj ustvarjalni izraz išče tudi na področju lutkarstva in glasbe. S prepletanjem dramske in lutkovne igre, predvsem pa gledališča predmetov, raziskuje posameznikovo težnjo po popolni svobodi ter njegovo potrebo in željo po pripadnosti. Ob tem ga zanima predvsem ranljivost posameznika, saj družba njegovo neomajno pripadnost ponavadi samo izkorišča.

»Kdo ve, kaj si je mislila, ko je bila sama tam zgoraj.«

Iz gledališkega lista uprizoritve

Oni dan sem gledala še eno televizijsko priredbo romana Agathe Christie, ko so iz ust enega od likov prifrčale besede: »Veste, da Rusi pošiljajo človeka v vesolje? Izgleda kot junak, a nihče ni vprašal za mnenje uboge psičke Lajke. Kdo ve, kaj si je mislila, ko je bila sama tam zgoraj.« In nisem si mogla pomagati, da ne bi na glas rekla: »To! Točno to je vprašanje!« V teh nekaj besedah je namreč zajeto popolnoma vse, kar je pritegnilo oba ustvarjalca uprizoritve Vse to sem videla, ko sem letela mimo in naju spodbudilo, da sva se odločila Lajko postaviti v središče pripovedi.

Ko sva pilila idejo, sva se odločila, da se želiva ukvarjati s temami samote, samosti in želje po pripadnosti. Nekje vmes se je potem zgodila pandemija in te teme so za našo družbo postale še bolj relevantne in pomembne, kot so bile prej. Tudi zato nama je tako ljubo, da lahko predstavljava zgodbo, ki razgrinja prav vse tri teme. In ker ni nič bolj osamljenega kot pes v vesolju.

Zgodba o Lajki, prvem živem bitju v zemeljski orbiti, je v svoji srži povsem preprosta. Govori o potepuški psički, ki so jo znanstveniki našli na ulici, odpeljali s seboj, jo v laboratoriju nekaj mesecev z različnimi testi pripravljali na polet z raketo in jo 3. novembra 1957 izstrelili v orbito. Po nekaj urah v raketi, ko je že trikrat uspešno obkrožila Zemljo, je Lajka zaradi prevelike vročine umrla. To je vsa njena zgodba. A za njo se skriva toliko plasti, toliko ljudi, predvsem pa toliko čustev, želja in ambicij, da jo je v enem samem večeru domala nemogoče povedati v celoti.

Zahvaljujemo se svetovalcu za glasbeni aranžma Andreju Pekaroviču.