Alarm telesa

Skupinska terapija, v kateri sodelujejo štiri osebe pod vodstvom enigmatične terapevtke, razkriva preplet psiholoških stisk, ki jih povzroča zasvojenost. Vsaka od oseb se sooča s svojo odvisnostjo, hkrati pa jih povezujejo travme iz preteklosti in nezmožnost soočenja z lastno ranljivostjo. Prav zato dramsko besedilo nagovarja vsakega izmed nas.

Zanikanje nas varuje pred tem, da bi uzrli tisto, česar nismo pripravljeni videti ali občutiti. Ob tem se odpira vprašanje, koliko besa – do sebe ali drugih – smo pripravljeni sprostiti, da bi se izognili soočenju z lastno nemočjo, sramom, ranljivostjo in nestrpnostjo. Ali je sovraštvo do drugih zgolj projekcija sovraštva do sebe, posledica kompleksne travme in bolečine? In kako se vse to kaže na naših telesih?

Vprašanje, ki ga avtorica besedila in režiserka Barbara Zemljič zastavlja, ni zgolj to, ali smo kot posamezniki pripravljeni soočiti se s svojimi demoni, temveč tudi, kako globoko so ti demoni zakoreninjeni v kulturnih normah in vrednotah, ki slavijo egoizem, nadvlado, moč, tekmovalnost in nepremagljivost kot vrline. Tisto, kar pogosto ostane neizgovorjeno, je dejstvo, da se v senci teh idealov skriva strah pred šibkostjo, ki jo zaznavamo kot grožnjo lastnemu obstoju.

Hkrati pa se odpira tudi širše družbeno vprašanje: kaj pomeni kolektivno sprejeto zanikanje bolečine, ranljivosti in sramu? Ali družbeni napredek, kakršnemu smo priča, resnično prinaša osvoboditev, če se pri tem oddaljujemo od lastnih čustvenih resnic? So maske, ki jih nosimo, zgolj orodje preživetja ali sredstvo, s katerim zatiramo pristno človeškost? In če so naše maske tako tesno prilepljene, da jih ne moremo sneti niti pred seboj, ali smo še zmožni videti, kdo smo v resnici?

Barbara Zemljič je filmska, televizijska in gledališka režiserka, scenaristka, dramatičarka in docentka za scenaristko na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. S profesionalnim delom je začela leta 1999 kot asistentka režije na RTV Slovenija. Med letoma 2005 in 2018 je za RTV Slovenija napisala scenarije za šest dokumentarnih filmov, zrežirala osem srednjemetražnih in dva dolgometražna dokumentarna filma ter režirala več kot 300 znanih TV oddaj. Kot scenaristka je sodelovala pri nekaj odmevnih slovenskih filmih, med drugimi Kruha in iger ter Pod gladino, medtem ko je Paniko tudi sama zrežirala in zanjo prejela nagrado Društva slovenskih filmskih režiserjev. Za svoj filmski opus je bila večkrat nagrajena doma in na mednarodnih festivalih.