Alarm telesa

Vprašanje, ki ga avtorica besedila in režiserka Barbara Zemljič zastavlja, ni zgolj to, ali smo kot posamezniki pripravljeni soočiti se s svojimi demoni, temveč tudi, kako globoko so ti demoni zakoreninjeni v kulturnih normah in vrednotah, ki slavijo egoizem, nadvlado, moč, tekmovalnost in nepremagljivost kot vrline. Tisto, kar pogosto ostane neizgovorjeno, je dejstvo, da se v senci teh idealov skriva strah pred šibkostjo, ki jo zaznavamo kot grožnjo lastnemu obstoju.

Hkrati pa se odpira tudi širše družbeno vprašanje: kaj pomeni kolektivno sprejeto zanikanje bolečine, ranljivosti in sramu? Ali družbeni napredek, kakršnemu smo priča, resnično prinaša osvoboditev, če se pri tem oddaljujemo od lastnih čustvenih resnic? So maske, ki jih nosimo, zgolj orodje preživetja ali pa so sredstvo, s katerim zatiramo pristno človeškost? In če so naše maske tako tesno prilepljene, da jih ne moremo sneti niti pred seboj, ali smo še zmožni videti, kdo smo v resnici?

Ira Ratej RAZPAD PSIHOTERAPIJE V 29 SLIKAH

Dogajanje v najnovejšem besedilu Alarm telesa Barbare Zemljič, njenem tretjem, uprizorjenem na Mali sceni MGL, če se spomnimo kriminalke Praznina spomina in Olja črne kumine, je postavljeno zunaj družinskega doma, v napol javni, predvsem pa intimno varen prostor terapevtske skupine oziroma vikend terapije za vse vrste odvisnosti, katere cilj naj bi bilo »opolnomočenje notranjega otroka«. Tako to vsaj ubesedi zelo pozitivno vznemirjena terapevtka Melita, sicer tudi avtorica knjige Bela breza. Besedilo je sestavljeno iz 29 individualno naslovljenih slik, pri čemer so nekatere časovno in dogajalno spojene, med drugimi zaznamo časovno elipso, najdemo pa tudi slike sanj, ki so iztrgane iz realnega prostora in časa.

Prva slika sprva zbega, saj opazujemo odraslo žensko, ki na povodcu vodi mladega moškega, ki se pretvarja, da je pes. V prizor vstopi druga ženska, ki prekine to igro in mladeniča materinsko zaščiti. Ko ta utelesitev materinskega nadjaza povsem zaustavi dogajanje, se izkaže, da smo bili priča terapevtski inscenaciji travmatičnega dogodka iz otroštva, ki ga je doživela sedemletna Regina. Barbara Zemljič nas tako potisne in medias res in od tega trenutka naprej vemo, da smo kot gledalci postali nekakšni privilegirani voajerji, skriti opazovalci za zrcalnim oknom, kakršna najdemo v bolje opremljenih terapevtskih sobah. Terapevtska metoda, ki smo ji priča, je očitno nekakšna oblika psihodrame, danes zelo priljubljene in razširjene terapevtske metode, ki jo je na prelomu 19. stoletja na Dunaju razvil Jacob Levy Moreno (1889–1974) kot antitezo Freudovi psihoanalizi oziroma, kot nas poduči epitaf na njegovem nagrobniku, »Mož, ki je v psihiatrijo pripeljal radost in smeh«.

Maja Kus Ambrož (doktorica znanosti in aktivna psihoterapevtka) REALISTIČNI PRIKAZ SKRITEGA V NAŠEM ČASU

Dramsko besedilo Alarm telesa ob prikazu nekakšnega psihoterapevtskega procesa, ki se izjalovi, precizno osvetljuje temeljne problematike sodobnega časa. Raziskuje subtilne in odkrite oblike nasilja, poglobljeno obravnava kompleksnost družinskih travm ter neposredno tematizira v slovenskem prostoru še vedno prepogosto tabuizirani temi samomorilnosti in alkoholizma. Besedilo se spretno poigrava z vprašanji meja – tako osebnih kot družbenih – ter odgovornosti posameznika v svetu, ki ponuja neštete možnosti bega pred soočanjem s trpljenjem in bolečino. Analizira nenehno iskanje dopaminskih vrhuncev in prikazuje dolgoročne posledice, ki jih takšno vedenje prinaša.

Ljudje se pogosto najprej obrnejo k virom, ki jih dojemajo kot varne, čeprav ta oblika pomoči zanje morda ni najustreznejša. V dramskem besedilu Alarm telesa je kritika poplave samooklicanih gurujev nedvoumna: samooklicana terapevtka Melita svoji vlogi ni dorasla. Opazujemo jo, kako prehaja skozi lastne notranje procese in se na koncu izgubi v lastnih travmatskih ranah. Ob tem se zastavlja vprašanje: kako naj posamezniki, ki iščejo pomoč, to prepoznajo, če se znajdejo pri nekom, ki jih bo potegnil v lastno nerazrešeno problematiko?