Veliki Gatsby

Roman Veliki Gatsby velja za najboljše delo ameriškega pisatelja Francisa Scotta Fitzgeralda.

Gre za sugestivno zgodbo o nesojeni ljubezni na ozadju prikaza ameriške družbe v vročičnih dvajsetih letih 20. stoletja, ki so po gospodarskem razcvetu prinesla boleč propad velikega ameriškega sna. Zgodba romana na eni strani prikazuje blišč bogataške elite, na drugi pa njeno nasprotje. Ogromno neskladje je leta 1929 pripeljalo do borznega zloma in hude recesije, a ta čas v zgodbi ni več zajet.

Fitzgeraldov in Gatsbyjev čas, dvajseta leta 20. stoletja, je bil čas prohibicije, mafije, preprodaje alkohola, tehnološkega napredka, večje tolerance in sprejemanja marginalnih osebnosti, obenem pa je tudi povojni čas, ki je ustvaril novo »izgubljeno generacijo«. Dve osnovni lastnosti naj bi bili dezorientacija in brezciljnost. Gatsby je svoje življenje namenil enemu samemu cilju: uspehu, predstavi o popolnem življenju.

Naslovni junak romana je ambiciozni Jay Gatsby, ki sovraži revščino. Pozna jo iz lastne mladosti v Severni Dakoti, saj mu je onemogočila študij na univerzi. Iz strahu, da ga ne bi zapustila, se je kot mlad častnik pred prvo svetovno vojno predstavil svoji izvoljenki Daisy kot potomec bogate družine. Kljub temu si je v času, ko je moral na fronto, našla drugega, resničnega bogataša, in se poročila. Po vrnitvi z bojišča je Gatsby odločen storiti vse, da bi se Daisy vrnila k njemu. Izkoristi priložnosti, ki mu jih nudi prohibicija, obogati z nelegalnimi posli, si postavi razkošno palačo in prireja razsipne zabave. Še preden se sploh pojavi na prizorišču, je mit. O njem krožijo govorice, a nihče ne ve nič določnega.

Drugi veliki junak Velikega Gatsbyja je Daisyjin daljni bratranec Nick Carraway. S Srednjega zahoda se preseli v New York, da bi se tu naučil trgovanja z vrednostnimi papirji. Po naključju postane Gatsbyjev sosed in zaupnik. Druženje z Gatsbyjem, Daisy in njenim možem Tomom ga uvede v svet bogatih, ki ga sicer zelo privlači, vendar se tudi vse bolj zaveda njegovih temnih plati. Gatsbyjev tragičen konec ga boleče strezni: zave se površnosti, zlaganosti in moralne praznine, ki obvladujejo bleščeči svet elite.

O avtorju in ozadje romana (povzeto tudi po članku Irene Štaudohar iz gledališkega lista uprizoritve)

Francis Scott Fitzgerald, rojen leta 1896 v Minnesoti, je že zgodaj začel sanjati o tem, da bo nekoč obiskoval največje zabave, na katerih bo najljubši gost. Postal je neusmiljeno ambiciozen, ameriški sanjač. Odločil se je, da bo bogat in slaven pisatelj. Zaljubil se je v lepotico in bogato dedinjo Ginevro King. Ko jo je nekoč obiskal na njenem razkošnem domu, mu je oče neprijazno dejal: »Revni fantje se ne poročajo z bogatimi dekleti.« Prav te besede je Fitzgerald kasneje vključil v Velikega Gatsbyja in do konca življenja je hranil Ginevrina ljubezenska pisma.

Nekaj let kasneje je našel svoje zlato dekle, po katerem so hrepeneli vsi moški. Zelda Sayre je bila hči vrhovnega sodnika. Bila je lepa, divja in dramatična, že pri sedemnajstih je kadila, pila in moške spravljala v blaznost. Ko je Zelda prekinila zaroko, je začel piti, se vrnil k staršem in začel pisati roman. Napisal je roman Tostran raja, ki je čez noč postal velikanska uspešnica. Z Zeldo sta se kljub vsemu poročila in postala priljubljen par, ki je polnil časopise. Bila sta pop zvezdnika, ki sta živela za javnost. Zakonca sta se preselila v Evropo, kjer je Fitzgerald v Parizu najprej spoznal Jamesa Joycea, nakar še Ernesta Hemingwaya – in rodilo se je čudno tekmovalno prijateljstvo. Izkazalo se je, da je Hemingway le slab prijatelj, ki blati Fitzgeralda. Fitzgeraldova zvezda je počasi začenjala ugašati. Neutrudno je pisal novo knjigo, za katero je verjel, da ga bo znova pognala v orbito slave in da bo najboljši ameriški roman. Aprila leta 1925 je izšel Veliki Gatsby. Knjigo je najprej poslal v branje svojim prijateljem: Edith Wharton je bila navdušena, prav tako T. S. Eliot, Gertrude Stein mu je napisala, da ji je všeč, ker ima roman v sebi toliko lepote in nežnosti. A kritiki so roman raztrgali. Zdelo se jim je, da je bil Fitzgerald od nekdaj le modna muha, precenjen pisatelj. Zgodba se jim je zdela preveč zapletena, ženski liki nesimpatični, niso vedeli, ali gre za kriminalni roman, saj je v njem toliko nasilnih smrti in dirkanja z avtomobili, ali pa je to le zelo čudna ljubezenska zgodba. Nekaj let po izidu knjige je borza padla in bogastvo je izpuhtelo, nikogar ni več zanimal roman o tem, kako živijo bogati ljudje in kako hodijo z ene zabave na drugo.

Zelda je postajala vse bolj nepredvidljiva; zbolela je za anoreksijo in doživela živčni zlom, večkrat je poskušala storiti samomor, zdravniki so ugotovili, da je shizofrenik, zato so jo poslali v sanatorij v Severni Karolini. Fitzgerald pa se je preselil v Hollywood, kjer je vedno bolj pil, zato ga je mučila nespečnost (tudi o tem je napisal enega izmed izpovednih esejev z naslovom Sleeping and Waking), ni več mogel načrtovati daljših zapletov, zato je bolj ali manj pisal le še kratke zgodbe. Ko prebiramo Fitzgeraldove biografije, listamo njegove izjemne samoizpovedne eseje, je jasno, da je v Velikem Gatsbyju veliko Fitzgeralda. Da je to roman o dečku, ki je ostal sam na zabavi za sedmi rojstni dan, o fantu, ki ni bil dovolj bogat, da bi se lahko poročil s svojo ljubeznijo, zato je z velikansko žlico zajel življenje. Gatsby je zgodba o romantiku, o ambiciji, o želji, o tem, da je življenje lahko izgubljeno, če imamo idealizirano podobo samega sebe. O tem, da je Fitzgerald v zadnjem desetletju svojega življenja sanjal samo še o preteklosti, ko je bil slaven in lep; bil je le čoln proti toku, ki ga je nenehno nosil nazaj v preteklost. Sam je dejal, da se sploh ne spomni, kako je napisal Velikega Gatsbyja, tako zelo je bil zatopljen v zgodbo. Fitzgerald je mojster slikanja z besedami. In kljub vsej tej slikovitosti so nam jasni vsi kontrasti: med revnimi in bogatimi, željami in dolgočasjem, sanjami in praznino.

Umrl je leta 1940 po težkem srčnem napadu. Star je bil komaj 44 let. Še njegov pogreb je bil tak kot Gatsbyjev. Duhovnik ga ni želel pokopati v družinskem grobu v Marylandu, češ da ni bil nikoli dober katolik, zato so ga pokopali na protestantskem pokopališču. Duhovnik sploh ni vedel, kdo je, na pogreb je prišlo le petnajst ljudi. Močno je deževalo. Manj kot osem let po moževi smrti je Zelda umrla v požaru, ki je izbruhnil v umobolnici.

Drugi najbolj znani Fitzgeraldov stavek je, da v ameriških življenjih ni drugega dejanja. A njegov največji roman ga je vseeno imel. V skladiščih njegovega založnika so se že od izida kopičili neprodani izvodi Velikega Gatsbyja. Zadnji ček, ki ga je pisatelj dobil za avtorske pravice malo pred svojo smrtjo, je znašal borih 13 dolarjev.

Ko se je začela druga svetovna vojna, se je skupina založnikov, tiskarjev in knjižničarjev zbrala v New Yorku. Odločili so se, da vojaki na fronti nujno potrebujejo dobro branje, da bodo lahko pozabili na vse strahote. Izbrali so 1000 različnih naslovov: od Moby Dicka do kriminalk, od Odiseja do Velikega Gatsbyja. Natisnili so več kot milijon žepnih knjig in jih poslali na fronto, letala so jih metala vojaškim ujetnikom v nemških in japonskih taboriščih. Eisenhower je poskrbel, da so vsi vojaki, ki so sodelovali pri izkrcanju v Normandijo, v svojem žepu nosili knjigo. Tik pred veliko bitko so mnogi brali Velikega Gatsbyja, ki ga po tem nikoli več niso prenehali tiskati.

In tista zelena luč na Daisyjinem pomolu, na drugi strani zaliva, se še vedno izmika, a nikoli ne ugasne.

Nagrada

2015
Jure Henigman
Dnevnikova nagrada za vlogo Pripovedovalca Nicka Carrawaya
(in za vlogo Ahila v Homerjevi Iliadi (koprodukcija s SNG Drama Ljubljana in CD) ter za vlogo Vanga v Dobrem človeku iz Sečuana B. Brechta)