Le en smaragd

Skoraj sto let po izidu romana se skozi preteklost sprehodi Gatsbyjeva velika ljubezen Daisy Fay, ki tokrat vzame zgodbo v svoje roke. Ko ljubezni ni več in ko ni več njenega moža Toma Buchanana, niti njenega bratranca Nicka Carrawaya, sicer pripovedovalca znamenite Fitzgeraldove zgodbe, se najdeta prostor in čas za njene misli. Spet dvigne pogled, zagleda se v par oči, njeni možgani pa z reakcijo, ki lajša hranjenje spomina, ta par oči spremenijo v eno samo luč. En smaragd, ki sveti, in onkraj njega morje preteklosti. Daisy kot mornar sredi brodoloma pluje skozi nevihto Velikega Gatsbyja in se srečuje s svojo dolgoletno prijateljico Jordan Baker, z nesrečno ljubimko svojega moža Myrtle Wilson in s svojo hčerko, katere imena se komaj kdo spomni.  

Kaj ostane od ljubezni, ko nevihta mine? Kaj je onkraj te luči, ki utripa na drugi strani obale? Je bila vredna vse prelite krvi?

To razmišlja Daisy na ozadju zgodovine, medtem ko je nekje v daljavi slišati zvok, ki nastaja ob pomikanju izdelkov po blagajniškem tekočem traku, in to s tako hitrostjo, kakršno premorejo le najbolj izurjeni blagajniki v supermarketih.

Uprizoritev je nastala pod režijskim vodstvom Jane Menger, ki je ugledna koreografka, plesna pedagoginja in plesalka, zadnja leta pa tudi uspešna režiserka dramskih in gledališko-glasbenih uprizoritev. Jana Menger je v našem gledališču v sezoni 2019/2020 režirala mjuzikel Turandot.

Le en smaragd, besedilo mladega avtorja Jake Smerkolja Simonetija, je navdih iskal v romanu Veliki Gatsby priznanega pisatelja Francisa Scotta Fitzgeralda, uspešnici, ki je navdihovala številne umetnike različnih oblik umetnosti.

Besedilo Le en smaragd je nekakšno izhodišče »gledališkega« življenja posameznika. V ospredju je lik Daisy Fay, ki ni le Daisy iz romana, niti ni to Daisy iz Ljubljane, niti nismo leta 2021. Ni naključje, da je protagonistka priznana performerka Jožica Avbelj, ki je v zgodnjem obdobju svojega ustvarjanja med drugim sodelovala z Gledališčem Pupilije Ferkeverk, Gledališčem Pekarna in Eksperimentalnim gledališčem Glej. Tudi tokrat je nezamenljiva v procesu avtorskega gledališča. Besedilo je bilo napisano prav zanjo.

Ljubezen v Le enem smaragdu je neizpolnjena in kriči po treznosti; vsebuje značilnosti ljubezni prvega poljuba, najstniške ljubezni, in deviško naivnost. Po drugi strani pa se sooča z ljubezenskimi izkušnjami vseh ljubezni, kar jih premore človeška zgodovina in ki v poetičnosti besedila izzvenijo kot hrepenenje po izpolnjeni ljubezni. Jay Gatsby je pri tem sinonim za Erosa. Tokratna »Daisy« se zaveda, da so za ljubezen potrebna odrekanja, izmikanja in tudi umor. Prisotni so platonična lika in umanjkanje želje po konkretni ljubezni. Ob »Daisy« lahko doživljamo položaj današnje ženske, ženske, ki si je izborila volilno pravico in pravico do splava in ki se uveljavlja v družbi, izvijajoči se iz spon mačizma. Seveda se borba za enakopravnost še ni končala.

To, da nekdo (jaz-človek) hoče čisto vodo in svet brez plastike, je (naj bi bilo) ultimativno stališče današnjega tisočletja. Pravica in dolžnost državljanov sta pomagati sočloveku. Mi pa gradimo rakete za predrage izlete v vesolje, medtem ko preostali svet pestijo vse hujše suše in vse večja lakota, pa tudi šolanje še vedno ni dostopno vsem otrokom. 

Čas, ki se ga živi v uprizoritvi, je neomejen, neskončen, tako kot so to kostumografski elementi, glas(ba), mizanscena, scenografija in prezenca. Slednja izhaja iz izkušenj, ki jih je igralki prineslo (gledališko) življenje, in s tem izpopolnjuje uprizoritev. Če je avtor besedila časovno izhodišče »postavil« v dvajseta leta 20. stoletja, ne moremo mimo tega, da se danes, sto let kasneje, takšne ljubezenske peripetije dogajajo le v nekem zamaknjenem svetu.

V nekih utopijah, ali drugače povedano, v nekih drugačnih ekonomskih okoliščinah, v katerih ima še danes vlogo ekonomski (plemiški) položaj. Ljubezenska težnja je opisana s poetičnimi prispodobami, v katerih je modrozeleni smaragd glavni motiv.

Nearistotelska dramska predloga Jake Smerkolja Simonetija je utelešenje namišljene ljubezni, ki s časovnega vidika sega tudi do tisoč let nazaj, odbija se v sedanjosti in napoveduje prihodnost. Pri tem ne pozablja na možnost onkraj videnega ali znanega, se pravi, zgodba se naseljuje tudi v drugih galaksijah. Dramska predloga ponuja razmišljanje o povezavi realnega in surrealnega, kar omogoča, da vsak gledališki dogodek, ki se zgodi, ko lik živi na odru, ujamemo v popolnosti. Obenem pa »tam je nič in iz tega niča je vse«.