Stevan Koprivica
BREZ RESORJA
Brez resorja je črna komedija, postavljena v današnje turbulentne družbene okoliščine t. i. jugovzhodnega Balkana. Osnovno premiso, začetno dramsko situacijo, smo si sposodili pri drami Gospa Ministrica Branislava Nušića. Vse ostalo smo mi, tukaj in zdaj.
Povsem povprečna ženska, podobna nam, kot bi rekel Aristotel, se po spletu absurdnih okoliščin, sprevrženemu razumevanju parlamentarne demokracije, polasti moči in oblasti, o kakršni ni niti sanjala.
Storila bo vse, česar politično ne sme, a zato še vedno nič nečloveškega. Ker se zaveda svojih slabosti in slabosti sistema, nepotizem in politično manipulacijo privede do absurda, vse skupaj pa se sklene z bolečo katarzo.
Bez portfelja
Črna komedija
Predstava traja 1 uro in 10 minut in nima odmora.
Gostujoča predstava
Gostuje: Gradsko pozorište Podgorica
Ustvarjalci
Avtor idejne zasnove in režiser
Branislav Mičunović
Dramaturginja
Dragana Tripković
Scenograf
Marko Petrović Njegoš
Kostumografka
Lina Leković
Nastopajo
Dubravka Drakić
Dušan Kovačević
Simo Trebješanin
Ivana Mrvaljević
Jelena Nenezić Rakočević
Miloš Pejović
Omar Bajramspahić
Ivona Čović Jaćimović
Vahidin Prelić
Nameraval sem napisati še eno komedijo.
Na začetku sem se hotel opreti na Branislava Nušića, kot se je on oprl na Gogolja. Hotel sem raziskati, kaj bi se zgodilo z njegovo ministrico v našem času, v našem prostoru. Resničnost časa, v katerem živimo, ta še ne videna zbirka oksimoronov, me je prepričala (dodajmo še argumentacijo režiserja Branislava Mićunovića), da bi bil prevod Nušića, ki je vendarle pripadal drugemu času in drugi miselnosti, odveč oziroma ne bi bil na mestu. Začetni motiv smo ohranili, vse drugo pa je rezultat lastnega videnja aktualnega herbarija, v katerem so stisnjene halucinogene rastline, katerih derivate si vsakodnevno vbrizgavamo. Žalostna komedija Brez resorja se je spremenila v srhljivo komedijo, katere junaki niso pošasti in zombiji, temveč so »podobni nam«, kot bi rekel Aristotel. Ali pa gre vendarle za pošasti?
Stevan Koprivica, avtor
»Človeštvo se je tako spridilo, da je fabuliranje zaman,« je napisal Vladimir Desnica v komentarju svojega esejiziranega romana Pomladi Ivana Galeba. Od te ugotovitve je minilo več kot šestdeset let, mi pa smo zlo le še stopnjevali. Zaman prividi civilizacijskega napredka, zaman. Zdi se, da smo mi tukaj še posebej nadarjeni za tovrstno stopnjevanje. Zato sem se odločil, da bom Koprivico prosil za besedilo, ki ne bo temeljilo na fabuli, temveč na vivisekciji fenomenov naših vsakodnevnih deformacij, katerih temelj in cilj predstavlja Oblast. Oblast, pisana z veliko.
A Oblast ni samo nekdo drugi. Mi jo ustvarjamo, natanko takšna je, kakršne so naše temne plati.
Pri režiserskem delu nisem krivil drugih, temveč smo skupaj z ansamblom umaknili zastor z ogledala, v katerem se zrcalijo naše temačnosti. V svojevrstnem gledališkem eksorcizmu smo se soočali z zlom in njegovimi modifikacijami, neumnostjo, nečimrnostjo, pohlepom in izdajo, ki je postala paradigma časa. V samoobrambi se je tem odsevom dovoljeno tudi nasmejati, ampak to nas ne bo rešilo pred pogubno usodo.
Branislav Mićunović, režiser
