Ex

Špela Virant
Srednja žalost
(iz članka v gledališkem listu uprizoritve)

Katarina in Daniel se, ko sta sama, pogovarjata v enozložnicah, v kratkih, pogosto nepopolnih stavkih. To je tip dialoga, ki si ga lahko privoščimo, ko se razumemo tudi brez besed. Ali pa, ko vemo, da se ne razumemo in da se ne bi razumeli, četudi bi še tako elokventno argumentirali. Ko smo poraženi. Ko Janja vdre v njuno intimo, deluje kot katalizator, ki iz vseh, predvsem pa iz Daniela, izvabi poplavo besed, s katerimi se soočijo vsak s svojim porazom. Vrzeli v lakoničnem intimnem dialogu niso premolki, ko bi partnerja prisluhnila drug drugemu kakor kos, ki posluša v noč, temveč brezdanja brezna, ki zazijajo sredi vsakdanjega življenja, v katerem je navidezno vse v redu. »Vse« se pri tem kaže kot negotovo, včasih hektično pozibavanje ob robu teh brezen, kjer so vsakdanje pričkarije dobrodošle, saj odvračajo pogled od njih. Janja zmoti rahlo ravnovesje partnerstva, ki sicer ni srečno, pa vendar dovolj uigrano, da oba obvaruje pred padcem. Zdaj vsi trije začnejo drseti proti breznu, ki grozi, da jih bo vsesalo vase. Oklepajo se drug drugega ter govorijo in govorijo, da ne bi padli.

Suzana Zagorc
Nihče ne ve, da jih ni
(iz članka v gledališkem listu uprizoritve)

Mayenburgovo delo odseva globoko razumevanje partnerskega življenja, najfinejših plasti medčloveških odnosov in globokih stisk, dilem in upov vsakega od treh akterjev. Če imamo kot opazovalci vsaj kanček poguma, bomo dobili dragoceno priložnost, da v zbodljajih med njimi izmenjanih besed, pesti, misli ugledamo tudi zasenčene hodnike lastne duše. Tedaj se lahko vprašamo: kaj pa jaz, kako visoko se mi bo uspelo dvigniti nad greznico, v kateri se bolj ali manj pogosto znajdem? Ali še pomembneje: se bom vzdržal obsodb, ko bom imel pred očmi tiste, v katerih so se znašli drugi?

Anka Patru
Teža neizgovorjenih besed
(iz članka v gledališkem listu uprizoritve)

Ko se partnerskemu odnosu pridruži še starševska vloga, je ta pogosto ogrožen. Ne zgolj zaradi zmanjšanja obsega časa, ki ga lahko vsak izmed partnerjev nameni drugemu, ampak tudi zaradi različnih oblik navezanosti, ki jih posamezniki prinesejo iz primarnih družin. Te oblike – bodisi varne bodisi kaotične – začnejo oblikovati dinamiko para. Najpogosteje se to kaže v čustvenih dialogih, ki nimajo jasnega začetka ali konca. Ples med partnerjema se pogosto vrti okoli hrepenenja po bližini, ki ga omejujejo strahovi pred zavrnitvijo, občutki nerazumevanja in stare zamere. Celo na videz nepomembno vprašanje, kot je Kaj boš jedel za večerjo?, lahko nosi težo neizgovorjenih bolečin.

Pod navidezno popolnostjo se tako skriva preplet ranljivosti in negotovosti. Čustev nemoči, osamljenosti in zamere. Ljudje smo v svoji naravi zapleteni. Lahko smo jezni na partnerja, hkrati pa hrepenimo po njegovi bližini. V takih trenutkih ne zmoremo obvladovati navala vsega in še manj ubesediti, zato se mnogi pari znajdejo v slepi ulici. Še zahtevnejše je, če želimo razumeti, da tudi naš partner bije lastno bitko – morda drugačno, a prav tako globoko.

Odtujimo se, ne da bi se sploh zavedali, kaj nas vodi k temu – neizražena bolečina, strahovi, zamere, hrepenenje po toplini in razumevanju ostanejo neizgovorjeni.