Eugène Ionesco

NOSOROGI

Pazi, nosorog!
V majhnem podeželskem mestu je na pohodu do zdaj neznana epidemija, ki napada ljudi, okužene pa nato spremeni v – nosoroge.

Takšna absurda situacija nedvomno predstavlja metaforo o konformizmu in relativizmu, ki, s tem ko zabrišeta meje med dobrim in zlim, ustvarjata plodna tla za nastanek totalitarizma oziroma kakršne koli oblike vladavine, ki omejuje svobodo mišljenja. Danes je to diktatura dvigovanja rok, svojevrstna demokratura, zgolj travestija tistega, kar razglaša resnična demokracija.

Ionesco je navdih našel v Kafkovi zgodbi Preobrazba, pa tudi v lastnem doživljanju prebujanja nacizma. S to svojo jasno asociacijo je spregovoril o ideološki onesnaženosti, ki nam je še kako znana, saj živimo v vsesplošnem miselnem, duhovnem onesnaženju. Če pogledamo okoli sebe, lahko vidimo poplavo nesmiselnih besed, nevarnih stališč, predsodkov, pojavov, obnašanj …

Ta Ionescova igra se še danes z lahkoto prebije z gledališkega odra do naših ušes, ki jo še kako dobro slišijo. In to zato, ker se prihodnost včasih še najbolje zrcali v preteklosti oziroma jo lahko še najbolje uzremo s pogledom v preteklost. Nosorogi vznemirjajo, silijo k razmisleku, strašijo, nasmejejo, a postavljajo tudi vprašanja. V njih se prepoznamo, ko pristajamo na trende in postanemo večinska čreda, ko zaradi strahu pred obsojanjem sprejmemo večinsko mnenje, ko zato, da bi zaščitili kariero, odvrnemo pogled. Naravna težnja človeka je biti obkrožen s posamezniki svoje vrste, vendar ta težnja ne bi smela biti razlog, da se človek zaradi strahu, da bi bil izobčen, v večini utopi in s tem izgubi svojo lastno individualnost, temveč bi morala biti kanal svobodnega izražanja potenciala, kajti ta samo v stiku z drugimi posamezniki lahko dobi plemenitejšo podobo.

Nosorogi so delo, v katerem se sodobni človek, na žalost, prepozna.