Ta veseli dan ali Matiček se ženi

Novopečenega Baronovega osebnega služabnika Matička spoznamo v trenutku, ko mu njegova izbranka Nežka razkrije, da jo hoče pohotni Baron Naletel zvabiti v posteljo še pred njuno poroko. Matiček se brž odloči, da bo Barona speljal stran od svoje neveste, tako da bo v njem razpihal ogenj ljubosumja. Baronova osamljena soproga Gospa Rozala se namreč v nepotešenem hrepenenju po ljubezni nedolžno spogleduje s študentom Tončkom, ki ji naklonjenost vrača. Tako Matičku res za hip uspe premotiti Barona, vendar njegov zalet ustavi usodna zadolžnica. Že pred časom si je Matiček pri Smrekarici sposodil denar in podpisal, da se bo z njo oženil, če ji denarja ne bo mogel vrniti. Matiček denarja še vedno nima, Smrekarica pa terja svoje. Baron, ki je tudi razsodnik v takih sporih, pod krinko pravičnosti odloči, da se mora Matiček poročiti s svojo posojilodajalko. V središču osnovnega zapleta je ljubezenska intriga, ki jo sprva zasnuje in vodi Matiček, kasneje pa jo domislita in v svoje roke vzameta Gospa Rozala in Nežka ter zmešnjavo razvozlata do srečnega konca. Medtem pa Matiček o Baronu izreče še danes drzno zveneče besede:

Ne le, da med gospodo in podanki – razen v premoženju, naslovu in nošnji – ni razlike, vladajoči razred je tako moralno skorumpiran, da je vreden manj od svojih podložnikov. Ta veseli dan ali Matiček se ženi prinaša prerez vase zazrte družbe, in to v času, ko plameni revolucije nezadržno goltajo stari družbeni red in med vrsticami sočnega dialoga zažarijo iskre tistega ognja, ki je Slovence tudi duhovno postavil ob bok evropskim narodom.

Uveljavljeni in večkrat nagrajeni režiser Diego de Brea, ki je nazadnje v MGL zrežiral črno komedijo Bog masakra Yasmine Reza in Ionescovo dramo absurda Plešasta pevka, se z vsako komedijo spopade na svojstven in izviren način, ki se izmika trdno postavljenim komedijskim premisam: komično razpre v nepričakovani trpkosti in tudi bizarnosti, kajti vsaka komedija vznikne iz ogorčenja nad stanjem sveta in duha.

Iz člankov Na krilih razsvetljenskih idej (E. Jagodic) in Konverzacijski slog brez narečja: Jezikovna pot do Linhartove dramatike (Martin Vrtačnik) v gledališkem listu uprizoritve

Anton Tomaž Linhart se je rodil v Radovljici, na Kranjskem, v eni od habsburških dednih dežel, ki jim je v tem času vladala Marija Terezija. Ta je po izgubljeni vojni s Prusijo leta 1747 prepoznala, da so v državi nujno potrebne prenekatere spremembe. Dela se je lotila z zanosom, njene velikopotezne reforme pa so skupaj s kasnejšimi reformami njenega sina Jožefa II. še danes znane po tem, da so bistveno izboljšale zlasti položaj kmečkega prebivalstva v tedanji Habsburški monarhiji.

Linhart je že v času šolanja kazal velik talent za jezike ter zanimanje za zgodovino in geografijo. Novembra 1778 se je iz Ljubljane odpeljal na Dunaj, kjer je na tamkajšnji univerzi poslušal predavanja iz finančnih, upravnih in trgovskih ved ter imel stike z nekaterimi dunajskimi prostozidarji. Na Dunaju se je navzel razsvetljenskih idej. Poleti 1780 se je vrnil v Ljubljano, kmalu postal del intelektualne elite in jasno izražal svoje razsvetljenske nazore.

Njegova prva dela, med njimi tragedija Miss Jenny Love in pesniška zbirka Blumen aus Krain, so bila zapisana v nemščini, a je ta jezik Linhart v skladu z obujeno narodnozavedno mislijo opustil in začel ustvarjati v slovenščini. Leta 1786 ali 1787 je ustanovil ljubiteljsko gledališko skupino. Odrski jezik je bil tedaj nemški, pa tudi slovenskih dramskih besedil še ni bilo na voljo. Odločen spremeniti to stanje je Linhart prevzel nalogo, da z odra končno zazveni tudi naš, slovenski jezik.

Leta 1789 je priredil komedijo Die Feldmuhle dunajskega dramatika Josepha Richterja in jo naslovil Županova Micka ter jo s prijatelji decembra istega leta v Deželnem stanovskem gledališču tudi uprizoril. Le eno leto kasneje je pod naslovom Ta veseli dan ali Matiček se ženi izdal priredbo Beaumarchaisove komedije La Folle Journee, ou le Mariage de Figaro, še drugo dramsko besedilo v slovenskem jeziku. A uprizoritve ni dočakal, saj je bila krstno uprizorjena šele leta 1848. Razlog za to tiči predvsem v tem, da je Matiček zaradi Linhartove odlične priredbe šel cenzuri mnogo bolj v nos kot Micka. Četudi še danes slišimo, da gre v resnici le za prevod, to še zdaleč ne drži.

Beaumarchaisovo besedilo je izrazito predrevolucijska igra, ki pa jo je Linhart mojstrsko ponašil in poenostavil ter spremenil tako, da se nestanovitni in ljubosumni Baron Naletel osmeši, Matiček pa srečno oženi.

Bistvena sprememba je ta, da je Linhart dogajanje prestavil v kmečko okolje. Revolucionarna ost igre je prešla v kritiko domačih sodnih razmer, Figarov prevratni monolog pa je nadomestil s krajšim domačim, a nič manj revolucionarnim Matičkovim govorom, da gospod ni nič boljši kakor njegov služabnik.

Anton Tomaž Linhart je s svojima igrama, Županova Micka (1789) in Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790), kot prvi oživil slovensko besedo na gledališkem odru. To ni bil le literarni, temveč tudi kulturni prelomni trenutek, saj je bilo Linhartovo delo postavljeno v čas, ko so na ljubljanskem odru nastopale nemške in italijanske gledališke ter operne skupine. Tudi domači ljubiteljski igralci so večinoma uprizarjali igre v nemščini. Uprizoritev Županove Micke leta 1789 je zato odmevala kot pomemben dogodek med zagovorniki večje veljave slovenščine v javnem življenju.