Izredne razmere  00 2000x1250 px foto Peter Giodani 0852
Pojdi na vsebino

Falk Richter

Izredne razmere

Falk Richter (1968) spada med najuglednejše nemške dramatike in režiserje svoje generacije. Njegove igre so prevedene v več kot petindvajset jezikov in uprizarjane skoraj po vsem svetu. S stališča velikosti igralske zasedbe spada njegova drama Izredne razmere med komorne igre, s stališča pomenljivosti in razsežnosti sporočila pa med njegova družbeno najbolj angažirana besedila.

Opozorilo: osebe, občutljive za svetlobne dražljaje, obveščamo, da je v uprizoritvi uporabljena bliskajoča svetloba.

Im Ausnahmezustand, 2007

Psihološki triler

Prva slovenska uprizoritev

Premiera: 11. december 2021

Predstava traja 1 uro in 30 minut in nima odmora.

Ustvarjalci

Prevajalka

Anja Naglič

Režiser in scenograf

Jan Krmelj

Dramaturginja

Petra Pogorevc

Kostumografka

Špela Ema Veble

Lektor

Martin Vrtačnik

Avtor glasbe

Luka Ipavec

Oblikovalec svetlobe

Boštjan Kos

Oblikovalec zvoka

Sašo Dragaš

Asistent dramaturginje

Tilen Oblak (študijsko)

Nastopajo

Fant

Gašper Lovrec k. g.

Mož, žena in njun sin. Starša imata dobro službo, zato si lahko privoščijo življenje v elitni soseski. Niso le preskrbljeni, ampak tudi varni, kajti njihov svet obdaja visok zid. Na drugi strani tega zidu v revščini in kaosu živijo ljudje, ki so imeli v življenju manj sreče, znotraj novodobnega obzidja pa v nadzorovanem redu, razkošju in sožitju z drugimi uspešneži prebivajo junaki Izrednih razmer. Zdi se, da imajo vse, kar si je mogoče želeti. Toda za to, da se razkrije druga plat njihovega življenja, bo dovolj ena noč … Falk Richter je v Izrednih razmerah ustvaril napet in srhljiv distopijski triler.

Na videz popolno življenje družine v tej drami je polno razpok, ki opozarjajo na številne pereče probleme sodobne družbe.

Da bi se počutile varne, so osebe prostovoljno izbrale izoliranost od resničnega življenja za zidom ter podvrženost nenehnemu nadzoru nevidne vladajoče elite.

Ker so se v življenju povzpele tako visoko, jih zdaj hromi bojazen pred nenadnim padcem ter z njim povezano izgubo socialne in ekonomske varnosti. Če eden od staršev popusti v službi ali kako drugače zapravi zaupanje vladajočih, se lahko družina čez noč znajde na drugi strani zidu. Zakonca živita v mučnem strahu ter drug drugega sumničita, preizkušata, zaslišujeta … Kakšna je zares cena varnosti in blaginje, se sprašuje avtor. Kdaj in zakaj smo jo pripravljeni plačati?

Iz članka DISTOPIJA JE ZDAJ Muanisa Sinanovića

Falk Richter, avtor obravnavane drame, po svoji poziciji v nemškem javnem prostoru ter po stališčih, izraženih v intervjujih, nazorsko ne odstopa pretirano od liberalne levice glavnega toka, ki za zdaj še vedno predstavlja najbolj izpostavljeno opozicijo prebujajočim se skrajnodesničarskim gibanjem sodobnega zahoda. Čeprav se zaveda ekonomskega ter zgodovinskega značaja politične in ideološke krize, se vendarle izreka v okviru ustaljenega kulturnega boja in njegovih splošnih binarnih opozicij: odprtost proti zaprtosti, kozmopolitstvo in multikulturnost proti nacionalizmu, Evropska unija proti provincializmu. Je eden najbolj izpostavljenih nemških gledališčnikov, saj v Nemčiji velja za provokatorja skrajne desnice in je pogosto deležen napadov, kakršnih so sorodni gledališki avtorji oziroma avtorice deležni tudi pri nas. Tega ne omenjamo zato, da bi njegovo pozicijo vrednotili, temveč da bi poudarili določeno disonanco med to podobo in dramo Izredne razmere.

Predvsem pa je branje omenjenega naslova produktivno, če ga razumemo v ironičnem ključu. Izredne razmere niso več nič izrednega, temveč so stalnica. Podnebna in migrantska kriza, varnostna kriza, ki izhaja iz strahu pred terorizmom, kriza zaupanja v finančne institucije in navsezadnje epska covidna kriza, ki povzema vso tesnobo zadnjih desetletij, predstavljajo novo normalnost svetovne ureditve. Zdi se, da je mogoče le še v izrednih razmerah upravljati svet, ki je postal prevelik, neobvladljiv, disfunkcionalen in vedno bolj na robu kolapsa. S tem pa je v veliki nevarnosti tudi ideja sanj, ki niso zgolj ameriške, temveč obvladujejo ves t. i. razviti svet in se širijo na globalni jug, ki je vsaj deloma v gospodarskem vzponu in se vedno bolj bliža. 

Distopija je zdaj.

Iz članka PROSTORI V MOŽGANIH IN MOŽGANI V PROSTORIH Blaža Koritnika

V drami Izredne razmere nas avtor Falk Richter popelje v svet, ki ga pravzaprav vsi zelo dobro poznamo. V naše notranje dvorišče, v katerem naj bi bilo vse lepo in urejeno, za visoko ograjo pa na zunanji strani prežijo okoljske katastrofe, finančni propadi, epidemije. Informacije, ki preko te visoke ograje pridejo do notranjega prostora in vstopajo v možgane, so zelo omejene in predelane ter ne kažejo pravega dogajanja na zunanji strani. Možgani so tako ob pomanjkljivih in popačenih informacijah, ki prihajajo izza ograje, v nekakšnem stanju negotovosti in zmede, procesi interpretacije pa potekajo v nepredvidljivih smereh.

Delo, nastalo leta 2007, je še kako aktualno v današnjih razmerah. Sodobna družba ljudi vedno bolj zapira za visoke ograje, odprtost in globalnost sta le navidezna pojma. Tehnologija nam namreč zmore pripeljati zunanji svet na naše dvorišče, hkrati pa zna tudi poskrbeti, da so informacije o svetu, ki nas dosežejo, predelane in pripravljene tako, da je slika zunanjega sveta v naših možganih popačena. Takšne informacije v možganih interpretira vsak po svoje. Nekateri jim dodajo veliko mero anksioznosti, drugi informacije preobrnejo z zanikanjem, tretji jih sprejemajo z negotovostjo, pri četrtih je proces interpretacije nesorazmerno intenziven. Kaj od tega je normalno, kaj pravilno,

kaj pretirano in kaj čez mejo duševne bolezni, je težko ugotoviti. Razvoj človeške družbe in evolucija možganov sta vzporedna procesa, ki pa se dogajata z različnima hitrostma. Prav trenutne družbene razmere so velik nevroznanstveni eksperiment, ki bo pokazal, ali je razvoj človeške družbe prehitel evolucijo možganov ali pa se možgani še naprej razvijajo in uspešno prilagajajo na nove razmere. Ali bodo možgani našli učinkovite rešitve ter preprečili uničenje okolja, ustavili epidemije, odpravili revščino in lakoto? Ali pa so žal njihove sposobnosti premajhne, da bi bili kos tem velikim izzivom? Zdi se, da bodo rezultati tega velikega nevroznanstvenega eksperimenta kmalu znani.

»In to tukaj, a je to življenje?« se sprašuje Moški v drami Izredne razmere. Mogoče si moramo tudi sami večkrat zastaviti to vprašanje. Odgovor nas čaka za ograjo. Ampak ne iščimo ga s pomočjo nadzornih kamer, televizijskih zaslonov in pametnih telefonov. 

Pojdimo sami pogledat, kaj je tam zunaj, s svojimi očmi in lastnimi možgani.

Iz članka IZREDNIM RAZMERAM NA POT Tilna Oblaka

Še ena ključna točka Richterjeve pisave je forma, ki popolnoma podpira vsebino. Dialog poteka v enem zamahu ter ob popolni prisotnosti Ženske in le delni prisotnosti Moškega v isti situaciji. Drama sicer postreže s konkretnostjo, a sta njena glavnina predvsem dve različni reakciji na stanje izrednih razmer: Ženska je tista, ki ves čas diktira tempo dogajanja, Moški pa tisti, ki se nanjo odziva s kratkimi in suhoparnimi replikami, mestoma medmeti in tišino. Čeprav je osnovni žanr besedila psihološki triler, so v besedilu tudi momenti absurda, groteske, komičnosti in realizma. Ob tem spomnimo na serijo na HBO z naslovom Prizori iz zakonskega življenja, ki je prikazana popolnoma realistično, gledalec pa se počuti kot voajer, ki skozi ključavnico spremlja zakonca. Ne glede na situacijo, v kateri se znajdeta, je intima zgrajena do skrajne mere, gledalec pa se nikoli zares ne otrese neprijetnega občutka bolščanja med štiri stene.

Izredne razmere na prvi pogled slikajo kontekst prostora in časa prihodnosti, ki sta nedoločljivo oddaljena od nas, vendar hkrati z jasno delitvijo na »tiste, ki so tu« in »tiste, ki so tam« slikajo univerzalno in vsem jasno podobo. Samo vprašanje časa je, kdaj lahko nastopi čas popolnega nadzora in robotizacije, ki ju je svetovni splet z družbenimi omrežji že začel. Facebook nam je že pred leti omogočal telefonske pogovore in objavljanje fotografij ter nam s tem vzbujal neprestano pričakovanje, da so drugi ves čas dosegljivi. Zdaj je ideja še večja: nova virtualna resničnost po imenu Meta, ki bo posamezniku najverjetneje res omogočala, da zahteva postavitev morja v njegovo bližino ali pa da na ukaz ustavi sneženje.

V uprizoritvi smo uporabili besedilo Govori prihodnost Jana Krmelja.