Plešasta pevka

Novo različico drame, ki je v petdesetih letih 20. stoletja utemeljila nov žanr – gledališče absurda, je režiral Jagoš Marković, uprizoritev pa je nastala v produkciji Centra za kulturo Tivat. Za to uprizoritev je prejel plaketo Ivana Tomičića za poseben prispevek h gledališču in festivalu Purgatorije. To je bila zadnja nagrada, ki jo je prejel na svoji poklicni poti.

Odločil se je, da dogajanje iz Londona prestavi v Boko Kotorsko, v stanovanje gosposke kotorske družine, britansko zategnjenost izvirnih dramskih likov pa nadomesti z mediteransko frfotavostjo in fjako, tako značilno za prebivalce omenjenega zaliva. Ključno vlogo pri tej prilagoditvi sta imela prevod Ionescove drame v bokeško narečje ter njena prilagoditev lokalnim razmeram – drzen podvig Nevena Staničića.

»Kot po pravilu ni civilizacije, ki v svojih vrhuncih ni spočela lastnih absurdov kot prepričljivih dokazov o svojem dolgem obstoju, konformizma kot dosežene ravni odnosov, brez katerega je ni mogoče razumeti, ter pravil in odnosov v komunikaciji, utemeljeni na uporabi in izmenjavi t. i. ›absolutnih resnic‹ jezikovnih fraz in dovtipov, na katerih temeljita njena ›red in spodobnost‹, tako smo tudi recept in pravico do ›domačega‹ raziskovanja Ionescove ›antidrame‹ zavestno poiskali in začinili s posebnostmi Boke, v prepričanju, da smo se ji s tem poklonili na način, ki si ga zasluži.«

Neven Staničić, prevajalec