Nora

Nora ali Hiša za lutke je eno najslavnejših in najpogosteje uprizarjanih del norveškega dramatika Henrika Ibsena. Ob krstni uprizoritvi v Kraljevem gledališču v Københavnu je leta 1879 povzročila nezaslišan škandal. Avtor je namreč v njej kritično načel problem patriarhalno urejenega modela meščanske družine in ubesedil pravico ženske do izbire, da se otrese podrejenosti v zakonu. V ospredju njegovega zanimanja je Norina notranja rast, povezana z uporom zoper družbene norme, ki ji branijo, da bi ravnala v skladu z lastno voljo, presojo in vestjo. Nora je po svoje še danes navzoča v številnih besedilih, ki obravnavajo razmerja moči med moškim in žensko, kajti bila je prva ženska junakinja v zgodovini evropske literature in gledališča, ki je terjala enakopravnost med spoloma.

Ibsenova Nora, ki jo na svetovnih odrih redno uprizarjajo že od njene krstne uprizoritve v Kraljevem gledališču v Københavnu leta 1879, je obveljala za delo, ki radikalno prelamlja s tradicionalnim pogledom na zakon in družino. Konec drame, v katerem spodaj zaloputnejo vrata, žena in mati pa zapusti moža in tri otroke, da bi našla sebe kot človeka, je ob nastanku povzročil nezaslišan škandal. Toda čeprav je Nora v naši zavesti prva feministka, ki se z odra bori za pravice vseh žensk, se v ozadju nastanka njenega lika skriva zgodba o zlorabi, ki ni nič manj bridka in streznjujoča kot resnice, s katerimi pred odhodom postreže svojemu možu.

Ibsenovi biografi in interpreti njegovih del običajno ne pozabijo omeniti, da je lik Nore navdihnila Laura Kieler, vendar temu redko posvečajo večjo pozornost. Številni so doslej že tudi izrazili mnenje, da mu je bolj kakor Laura za lik Nore prišel prav Victor Kieler, po katerem je upodobil lik Norinega moža Torvalda Helmerja.

Zaradi dognanj, ki zadevajo Ibsenov odnos do Laure Kieler, nam Nore gotovo ni treba brati samo kot zgodbe o tem, kako so bile ženske v 19. stoletju finančno in tudi sicer podrejene moškim. Že res, da so bile v primerjavi s sodobnimi ženskami prikrajšane za to, da bi denar podedovale, ga zaslužile ali si ga izposodile brez dovoljenja moža. Že res, da niso imele druge izbire, kot da skrbijo za dom in družino, medtem ko so njihovi možje odhajali na delo in se uresničevali tudi poklicno. Že res, da niso imele volilne pravice, ki jo sodobne ženske imamo.

Ibsenove drame še danes polnijo gledališča in vem, da je to predvsem zaradi njegovih ženskih likov. Ženske so se mu zdele močne in nepredvidljive, podžigale so njegovo literarno domišljijo, potreboval jih je. V njegovih dramah se razvijajo tako hitro in nepredvidljivo, da bi jih težko opisali celo v debelem romanu, Ibsen pa zna to storiti v nekaj dejanjih s prefinjeno in dinamično dramsko strukturo. Ravno ko jih spoznamo in nam postanejo zanimive, pade zavesa. Moški liki so zaviti v senco, brez duha, velikokrat so preveč vsakdanji, pogosto slabiči.

Ženske (žene, matere, hčerke) pa žarijo vsaka v svoji usodi. Imajo svoje ideale, želje. Hrepeneča gospa z morja, usodna Hedda s svojim kaotičnim umom in slo po moči, spogledljiva Hilde, ustrežljiva Nora, gospa Alving v svoji stiski, divja in močna bojevnica Hjørdis iz tragedije Junaki na Helgelandu, ki pove: »Če orla zapreš v kletko, bo skljuval rešetke, tudi če so železne ali zlate.« Zelo so si različne, a vse hrepenijo po svobodi, po tem, da bi bile realizirane, da bi lahko vsaj sanjale.

Nora vso dramo prepeva in žvrgoli, kupuje darila, se veseli božiča, a to je le vloga, ki ji jo je nadela družba. Na koncu prizna, da nikoli ni bila srečna s svojim možem. Nora ni le drama o ženski, ampak predvsem drama o zakonu.

O tem, kako lahko dostojna in prijazna človeka drug drugemu življenje spremenita v pekel. Premiera drame je bila leta 1879; družba se je od takrat spremenila, ženske so se osvobodile, a razmerja v patriarhalnih odnosih ostajajo enaka. V zraku je več svobode, a ženske jo znamo tako dobro omejevati le zato, da bi pripadale, da ne bi bile izobčene, čeprav je usoda odvisna od nas samih bolj kot kadar koli prej. Ko je Nora zaloputnila z vrati, zapustila moža in tri otroke, se je stresla vsa Evropa. A zaradi podobne zgodbe se družba še vedno trese.

Nela Vitošević (1984) je ena najbolj izstopajočih predstavnic mlajše generacije makedonskih gledaliških ustvarjalcev. Leta 2007 je diplomirala iz gledališke režije v letniku slovitega režiserja Slobodana Unkovskega na Fakulteti za dramske umetnosti v Skopju, kjer je nato leta 2014 tudi magistrirala. Na osrednjem makedonskem gledališkem festivalu Vojdan Černodrinski, festivalu komornega gledališča Risto Šiškov in mednarodnem festivalu MOT je doslej prejela 15 nagrad. Od leta 2017 je zaposlena kot hišna režiserka v Makedonskem narodnem gledališču v Skopju.

Na različnih makedonskih odrih je doslej režirala okoli 30 uprizoritev. Spoprijela se je tako s klasičnimi deli Williama Shakespearja (Sen kresne noči, Macbeth), Antona Pavloviča Čehova (Utva) in Ödöna von Horvátha (Kazimir in Karolina) kot s sodobnimi igrami Milene Marković (Barčica za punčke), Yasmine Reza (Bog masakra) in Rolanda Schimmelpfenniga (Ženska od prej), pa tudi z odrskimi priredbami filmskih scenarijev (Edvard Škarjeroki Tima Burtona) in kratke proze (Moj mož Rumene Bužarovske). Leta 2015 je gostovala v Franciji, kjer je uprizorila igro Šeherezada sodobnega makedonskega avtorja Srđana Janićijevića v izvedbi Panta théâtra. 

Vsebinsko se pogosto osredotoča na razpiranje aktualnih vprašanj v sodobni družbi, denimo človeške osamljenosti in razmerij moči med spoloma. V svoje režijsko delo vpeljuje elemente dokumentarnega in snovalnega gledališča, zanimajo pa jo tudi meje uprizarjanja in snovanje v novih medijih. Z lastno neodvisno skupino Wonderland Theatre je leta 2020 na spletu uprizorila igro sodobnega ruskega pisca Ivana Viripajeva Iluzije, leta 2021 pa v koprodukciji z Dramskim gledališčem iz Skopja ustvarila projekt Stvari, o katerih ne govorimo, katerega besedilo je nastalo na podlagi odzivov na anonimni natečaj, preko katerega so ljudje delili zgodbe o svojih intimnih travmah.

Slovensko gledališko občinstvo je Nelo Vitošević spoznalo leta 2022 na festivalu Ruta Grupa Triglav, na katerem se je predstavila z uprizoritvijo Moj mož v izvedbi Dramskega gledališča iz Skopja. Poleg šestih kratkih zgodb sodobne makedonske pisateljice Rumene Bužarovske je vanjo vključila tudi osebne izpovedi osmih nastopajočih igralk in igralcev. V makedonskem gledališkem prostoru je uprizoritev obveljala za prelomno, saj na svež in osebno angažiran način uprizarja nevralgične točke patriarhata. Njene ponovitve so tudi po treh letih od premiere vedno znova razprodane.

Petra Pogorevc