Družinski parlament

Kratka vsebina

Pred nami je družina z dvema odraščajočima otrokoma (Lena Hribar in Jernej Gašperin). Starša (Tanja Dimitrievska in Jožef Ropoša) že od nekdaj pedantno skrbita za to, da se vzgoja in sistem organizacije življenja znotraj družine odvijata v skladu z načeli prave demokracije. Imajo svojo ustavo, zakone, določajo proračun, plačujejo davke, skratka, delujejo kot država v malem. Stvari pa se začnejo zapletati, ko se hči nenadoma ne strinja več z ustaljenim sistemom in začne terjati spremembe. Njena zahteva sproži plaz nepričakovanih dogodkov … Avtorica se izjemno duhovito poigrava z vzorci zapletov znotraj sodobnih parlamentarnih demokracij. Kriza, varčevalni ukrepi, osebni interesi, karierizem, lobiranja, korupcija, predsodki, konservativnosti …

O Družinskem parlamentu (povzeto po članku Vinka Möderndorferja iz gledališkega lista uprizoritve)

V igri Družinski parlament imamo priložnost videti vse slabosti vladanja na enem mestu. Pravzaprav lahko spremljamo borbo za oblast, vse glasovalne zagate demokracije, vse pasti in demagoške vzorce politike v zgoščeni obliki. To, kar spremljamo vsak dan na televiziji, v časopisih, na vsakem koraku našega življenja, in to v duhamornih štiriletnih ciklusih, lahko vidimo v kratkočasni gledališki domislici v uri in pol. In to je zabavno. Skozi igro se pravzaprav smejimo našemu vedenju o vsem tem. Še več, v družinskem parlamentarnem dogajanju prepoznamo tako rekoč tudi naše slovensko vsakodnevno politično življenje. Pa ne samo slovensko. Parlamentarizem, ki se imenuje celo demokratični, je globalna katastrofa. Tako kot kapitalizem in globalni trgovinski sporazumi. Na parlamente in demokracijo se sklicujejo vsi, tako demokratični kot avtokratski sistemi. Saj gre vedno zgolj za oblast, za zlorabo oblasti tistih, ki bi radi imeli še več. In tako se lahko ob komediji Družinski parlament zabavamo, ko v družinskih članih prepoznavamo značilnosti slovenskih političnih strank oz. njihovih predstavnikov. In ne zmotimo se dosti. Saj so podobne politične stranke povsod po svetu.

V naši družini se zgodi tudi revolucija. Žametna revolucija. Hčerka Ana želi prevzeti oblast. Imamo občutek, da edina v vsej družini misli resno, da ji gre zares. To se najbolj vidi, ko v volilnem boju, ki ga tudi uprizorijo v družini, razgrne svoj program. V družinskem političnem mikrokozmosu smo priča vsemu, kar poznamo v parlamentarnem, demokratičnem političnem boju. Priča smo marketingu, lobiranju, podkupovanju, demagogiji, nizkim udarcem, lažem, pretiravanju … Tudi ko družina med volivce vključi tujca, nečlana družine, Aninega fanta Wolfganga (že njegovo ime govori, da je tujec), se srečamo z aktualnimi frazami, ki jih vsepovsod po Evropi, tudi v ljubi Sloveniji, še kako prevečkrat slišimo. RIKI: …a ni zadosti, da skrbimo za svoje ljudi, ne pa da bomo morali skrbeti še za tujce … Niti štirje dnevi ne bojo minili, pa bomo imeli hišo polno študentov v izmenjavi, ki bodo hoteli postati člani naše družine …

In kako se igra konča? Točno tako, kot se pravkar končuje zgodba slovenskega plemena in njegovih družin. Tujec Wolfgang je družini posodil denar, jo kreditiral, in zato je njen lastnik. Zelo preprosto. Zelo resnično. In da bi bila zadeva še bolj absurdna, so tujcu to omogočili z zakoni, ki so jih sami sprejeli. Ko bomo odhajali s predstave, bomo zelo zadovoljni. Točno tako je, točno tako se zares dogaja! bomo rekli in počutili se bomo pametne, saj smo vse to itak že vedeli. Prijateljem bomo igro priporočili: Pejte jo gledat! Za smejat! Točno tako je! Čista resnica! In s tem se bo zgodba končala. Zaradi te igre ne bomo poskušali spremeniti svoje družine, svojega plemena, samo zadovoljni bomo, da vemo, kako je parlamentarna demokracija v resnici huda farsa. Wolfgangi pa nam bodo veselo vladali.

O Cristini Clemente (povzeto po intervjuju z avtorico in članku Simone Škrabec iz gledališkega lista)

Katalonska dramatičarka, scenaristka in režiserka Cristina Clemente se je v dramskem pisanju izpopolnjevala v Gledališkem inštitutu v Barceloni. Za svojo prvo igro Radi bi šli na Tibidabo (Volem anar al Tibidabo) je leta 2009 prejela nagrado kritikov za najbolj obetavnega mladega dramatika. Komedijo Družinski parlament je napisala kot rezidentka barcelonskega gledališča Sala Beckett. Med njenimi igrami so še Cepelin (Zèppelin), Naša domača Liga prvakov (La nostra Champions particular), Nočni program Radia 2.0 (Nit de ràdio 2.0) … V sodelovanju z uveljavljenim katalonskim dramatikom in scenaristom Sergijem Belbelom je napisala scenarij za film Eva, režirala pa je tudi Belbelovo igro Ofsajd (Fora de joc). Cristina Clemente je pri pisanju Družinskega parlamenta sodelovala tudi z dijaki gimnazije v Gironi, ki jih je vse šolsko leto obiskovala enkrat na teden. Igra je bila pri občinstvu lepo sprejeta kot prijazna družinska komedija, marsikateri kritik je staršem prav posebej priporočal obisk gledališča skupaj z najstniki.

Družinski parlament ni le zabavna družinska komedija, čeprav je seveda tudi to, ampak tudi slika nekega časa, neke družbe, ki v svojih sanjah tako čudno spominja na nas same. Zakaj le? Zato, ker literatura le tedaj, ko se zares odpre v svoj lastni svet in ga preiskuje iskreno, brez olepševanja, lahko najde tiste skupne točke, ki nas spodbujajo k razmisleku. Kar odkrivamo v komediji Cristine Clemente, ni to, da smo vsi povsod enaki, to bi bil poenostavljen in skoraj nesmiseln sklep. Ravno nasprotno je res: čeprav so naše domače okoliščine še kako drugačne od recimo katalonskih, jih lahko preučujemo in sprejemamo tako kot oni svoje, z razdalje, nasmehom, celo krohotom.