Žabe

Četudi mu hudič vseskozi zagotavlja, da bo tudi v novi podobi razmišljal in čustvoval enako kot prej, Lazar nekaj časa okleva, kajti pravilno sluti, da bogati Lazarus »ne bo več on sam«. Lazar podleže skušnjavi in s Točajem sklene faustovsko kupčijo. Vse skupaj se zatem še enkrat obrne, kajti bogataševo življenje se izkaže za še bolj neznosno od reveževega … Tako kot je ubožni Lazar prodal dušo za razkošje in denar, jo je bogati Lazarus pripravljen prodati za revščino in anonimnost.

Žabe se napajajo pri bibličnem motivu Lazarja, vendar avtor podeli moč obujenja hudiču, ne Bogu. Točaj je preobjeden žabjih krakov in človeških dušic, ki mu kar same skačejo v ponev z vrelim oljem. Nepopisno se dolgočasi ter hrepeni po času, ko ga nadangel Mihael še ni presekal na dvoje. Hrepeni po času, ko je bil s svojo žensko polovico združen v eno. Lazarju, Točaju in Evi ni dano najti odrešitve. Strniša se poigrava s temeljnimi vprašanji človekovega bivanja in smisla tako, da Žabe zasnuje kot večno igro, ki se zmeraj znova vrača na svoje izhodišče.

Kot nekakšna padla Adam in Eva, prva in zadnja človeka, vodita Točaj in Evica Lazarja skozi fantazmagorijo želje – želje po dotiku, želje po denarju, želje po preseganju resničnosti. To nadrealno potovanje ne ponuja odgovorov: Žabe utelesijo paradoks tega, da se sprememba lahko zgodi le v »duši«, v tej najmanj otipljivi substanci, v tistem, kar ni izrečeno. V svetu tehnokracije se zdi, da je koncept duše še zadnji element, ki ga ne morejo zajeti algoritmi. In prav tukaj se uboju metafore zoperstavljata poezija in gledališče.

Žabe so hvalnica moči jezika in moči gledališča, so potovanje v drobovje gledališča. Ta neulovljiva Strniševa mojstrovina sugerira svoj žanr, specifični nadrealizem, ki se nenehno zaveda sebe, fikcija se nenehno spogleduje z ironijo. Strniševo poetiko smo raziskovali kot material za premislek o moči želje. Kaj je duša, če ne človek, ki lahko verjame, da obstaja neki smisel, nasilju navkljub? Strniša je Žabe podnaslovil kot moraliteto, a ta je brez nauka: človek je žival želje, želje, ki ga uničuje, zaradi katere beži od življenja in nikoli ne zbeži. Strniševa večnost je praznina, v kateri si ni mogoče nič več želeti. Tudi v večnosti je nasilje; ko je želja izpolnjena, zazeva nova praznina. Metafizika, gledališka realnost, in fizika, naša telesa, ki bežijo iz sebe. Nemoč Lazarjeve spremembe v nekaj drugega kot to, kar je, je tudi nemoč gledališča: fikcija ne more neposredno spremeniti sveta, a ob ponavljanju ustvarja nekakšno žabje zaklinjanje, nič drugega kot željo po izkušnji, ki nas, četudi le za hip, odreši sedanjosti in uokviri nasilje. Žabe kličejo v noč: kličejo druga drugo, z jezikom postajajo skupnost, ki si želi uiti z barja. Žabe smo, z jezikom ustvarjamo realnost – in vmes, če si prisluhnemo, se morda rodi tudi smisel.

Malo znano je, da Žabe niso nastale z mislijo na gledališki oder, temveč na oko televizijske kamere. Gregor Strniša jih je konec šestdesetih let napisal za natečaj za izvirno televizijsko igro in zanje tudi osvojil nagrado. Igra nato vseeno ni doživela realizacije v televizijskem mediju, je pa leta 1969 izšla v knjižni obliki in doživela svoj krst na gledališkem odru.

Čisto prva, krstna uprizoritev Žab ni bila Korunova iz leta 1970, kot so nekateri zmotno prepričani, ampak jih je leta 1969 na Mestnem odru v Kopru kot prvi režiral Marko Marin. Ker Strniša, ki je pri ponesrečeni uprizoritvi sodeloval kot umetniški svetovalec, dramaturg in lektor, z njo nazadnje ni bil zadovoljen, je po premieri prepovedal vse nadaljnje ponovitve.

Leto zatem je Žabe na repertoar ljubljanske Male drame uvrstil Taras Kermauner, ko je bil kratek čas ravnatelj osrednjega slovenskega gledališča. V uprizoritvi režiserja Mileta Koruna, ki velja za antologijsko, so nastopili Polde Bibič kot Točaj, Janez Hočevar kot Lazar oziroma Lazarus ter Svetlana Makarovič in Majda Kohek, ki sta v alternaciji interpretirali Babico oziroma Evico.

Vsak po svoje in drugače so Žabe po Miletu Korunu na slovenske odre doslej postavili številni režiserji in režiserke: Sergej Verč, Barbara Hieng Samobor, Damir Zlatar Frey, Aleš Horvat, Jaka Ivanc, Jernej Lorenci, Maruša Kink, Aljoša Živadinov Zupančič in še bi lahko naštevali. Zgodovina dosedanjih uprizoritev izpričuje bogat nabor pristopov in konceptov.

Kar se tiče zasedbenih premestitev, je šel najdlje Damir Zlatar Frey, ki je leta 1993 ob Pavleta Ravnohriba kot Lazarja namesto Točaja postavil Štefko Drolc kot Hudičevko, v Evico pa zasedel Željka Hrsa in Borisa Ostana; kar se tiče množenja uprizoritvenih ravni pa Jernej Lorenci, ki je leta 2010 dialog razširil z didaskalijami, igro pa z živimi posnetki kamere.

Lorencijeve ptujske Žabe smo gledali in si jih zapomnili vsi. V vrhunski interpretaciji Radka Poliča –  Raca kot Lazarja in Lazarusa, Igorja Samoborja kot Točaja oziroma Hudiča ter Pie Zemljič kot Babice in Evice je Strniševo delo znova dobilo priložnost nagovoriti sodobnega človeka, ki se ni zmožen izviti iz hlastanja po materialnih dobrinah in vsakršnih vrstah moči.

Tudi tokratna uprizoritev Žab izhaja iz zavedanja dejstva, na koliko ravneh Strniševo vznemirljivo besedilo operira z vsakovrstnimi dvojnostmi, premišlja potenciale zasedbenih premestitev ter preverja in razširja meje dramskega in gledališkega izraza. Predvsem pa znano zgodbo podaja z vidika nove generacije, ki si šele utira pot v gledališče in življenje.