Izginjanje

Drama Izginjanje govori o zlorabi – tako o napadalcih kot o njihovih žrtvah. Povsem jasno je, da za spolne predatorje ni mogoče najti nobenega opravičila, še manj, če so žrtve otroci. Kako pa je s tistimi, ki so za zlorabe vedeli, a so ves čas molčali? In ali je mogoče tudi zlorabljenim očitati, da nosijo del odgovornosti, ker ostajajo tiho? Igra opozarja na težko popravljive posledice zlorabe, na trajno poškodovanost duše in izgubo identitete. Drama se dotika tudi nekaterih vidikov trenutnega političnega stanja in je klic družbi, naj spregovori, naj pokaže na krivce in jih kaznuje.

Zgodba drame Izginjanje ne poteka kronološko, posamični prizori nenehno preskakujejo v času in prostoru, dogajanje sestavljamo po koščkih, ki se šele na koncu zlijejo v celoto. Vendar to ni ovira, da ne bi v polnosti podoživljali stisk in bolečine protagonistov. Liki so natančno izdelani, živi in psihološko prepričljivi. Profesor in znanstvenik v igri se strokovno posveča problemom erozije in ukoreninjenja, česar avtor ni izbral naključno, v tem je veliko simbolike.

Tomislav Zajec (1972) je diplomiral iz dramaturgije na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Zaposlen je kot izredni profesor na Oddelku za dramaturgijo, vodi pa tudi številne dramske in scenaristične delavnice v Zagrebu in Splitu. Kot dramaturg deluje v številnih gledališčih na Hrvaškem in v tujini. Kot zunanji sodelavec sodeluje tudi z Zagrebškim gledališčem mladih. Napisal je okrog petnajst dramskih del, med njimi so John Smith, valižanska princesa, Atentatorji, Svinje, Novi Nosferatu, Mleko, Astronavti, Gospa Dalloway …, ki so bila uprizorjena po vsem svetu. Poleg dramskih del piše tudi romane, scenarije in poezijo, je avtor številnih priredb in dramatizacij. Za svoje delo je prejel mnogo nagrad in priznanj, med drugim je šestkratni dobitnik nagrade Marin Držić, hrvaške državne nagrade za najboljše dramsko besedilo, ki jo je leta 2022 prejel tudi za igro Izginjanje. Dvakrat je nagrado prejel tudi na festivalu hrvaške drame in gledališča Marulićevi dnevi. Za igro Treba bi bilo peljati psa na sprehod je leta 2018 v Franciji prejel veliko nagrado na 29. Lyonskih dnevih gledaliških piscev.

Mladi režiser Jernej Potočan (1996) je leta 2015 začel študirati dramaturgijo na AGRFT, leta 2019 pa se je vpisal še na režijo. Kot dramaturg je sodeloval pri uprizoritvah Under construction, 410 kilometrov, Anatomija zamolka, Kot vsa svobodna dekleta, Polenta in Medtem ko mi Spotify po meri ustvarja playlisto z naslovom moodymix, zadnji dve je tudi režiral. Uprizoritev Under construction, pri kateri je sodeloval, je prejela posebno nagrado žirije na 52. Tednu slovenske drame v Kranju.

Piše tudi dramska besedila, objavljena so tri: Odpad, Vsaka pesem se enkrat izpoje in Žalostinke. Za scenarij Živalski vrt je prejel Grossmanovo nagrado, za besedilo Ostali smo brez prijateljev, zbirali smo znamke drugo nagrado na mednarodnem natečaju One-minute play contest, za besedilo Žalostinke pa nagrado rdeča nit. Dve njegovi besedili sta bili tudi uprizorjeni (Žalostinke v MGL in Uspavanka v sobi brez oken, ki je nastala v sodelovanju ljubljanske Akademije za glasbo in AGRFT).

»Drama razkriva svet, v katerem družbene maske služijo kot orodje za ohranjanje položaja, ugled pa postane največja vrednota – ne glede na to, ali je zgrajen na zdravih ali trhlih temeljih. Ta hegemonija videza ustvarja sistem, v katerem je nadzor nad lastno podobo ključ do moči in vpliva. Videz ni več le osebna odločitev, temveč mehanizem, ki nadzoruje družbene odnose in razmerja. S tem postane jasno, katere zgodbe se lahko povedo, katere se smejo slišati, katerim se ne verjame in katere morajo ostati zamolčane. Drama razgalja družbo, ki daje prednost videzu pred resnico, in s tem vzpostavlja pogoje, v katerih se storilci lahko skrivajo za družbenimi maskami, žrtve pa ostajajo neslišane, ker je njihova resnica preprosto preveč ›grda‹, da bi jo bilo mogoče gledati brez odmika,« je zapisal režiser Jernej Potočan.