Luč ugasne

Dramsko besedilo enega najuglednejših sodobnih britanskih dramskih piscev Simona Stephensa Luč ugasne iz leta 2019 ima tridelno strukturo: prva dva dela se dogajata na isti dan, 6. februarja 2017, tretji del pa nekaj dni kasneje. Dogajalni prostor je pet mest na severu Velike Britanije: Stockport, Blackpool, Durham, Doncaster in Ulverston. Kot so razseljena prizorišča, so razseljeni tudi liki oziroma družina, o kateri govori Stephens. Prvi del igre je monolog srednjeletne alkoholičarke Christine, ki se sredi supermarketa iztegne na polico, da bi dosegla steklenico vodke, medtem jo zadene možganska kap in umre. V trenutku smrti se iz nje izlije plaz besed: misli, spomini, refleksije, obžalovanja, želje, da bi v življenju kaj naredila drugače. V drugem delu Stephens sledi članom Christinine družine – možu Bernardu in otrokom Jess, Stevenu in Ashe –, ki so se na 6. februar 2017 znašli v čustveno kompleksnih odnosih s soljudmi, nekateri z najbližjimi, drugi s skorajda tujci. Tretji del se dogaja pred Christininim pogrebom: družina se zbere v domači hiši, v enotnem prostoru in času.

Simon Stephens (1971) je dramatik, profesor scenaristike na Univerzi v Manchestru in prejemnik mnogih uglednih nagrad. Njegova besedila so bila uprizorjena v več londonskih gledališčih, kot so National Theatre, Royal Court, Young Vic in Donmar Warehouse, ter v številnih drugih prestižnih gledališčih po Evropi in drugod. Njegova dramska pisava je sicer prepoznavna, vendar se besedila formalno in vsebinsko med seboj precej razlikujejo.

V drami Luč ugasne, ki je posvečena avtorjevi mami, je osrednje osišče zanimanja družinska celica.

Z družino, ki je v marsičem disfunkcionalna, vendar vezi med posameznimi člani (za zdaj) še obstajajo, se Stephens ukvarja že v zgodnejši drami Harper Regan, ki jo je leta 2011 na Mali sceni MGL režiral Boris Ostan. Stephens v obeh besedilih raziskuje posameznikovo osebno življenjsko geografijo, svoje like pošilja na potovanja, ki so hkrati fizična in metaforična. To so potovanja po zgodovini: osebni, družinski in politični. Kritiki so besedilo Luč ugasne opisali kot »Stephensovo ljubezensko pismo Severu«, delu Velike Britanije, od koder je doma. Vsi Stephensovi liki so v gibanju, v tranziciji, v prehodnih stanjih: na robu treznosti, na robu študija, na robu razhoda, na robu ločitve, na robu med življenjem in smrtjo, na robu med normalnostjo in norostjo. Čeprav besedilo aktualno stanje Velike Britanije in Evrope ter njunih prebivalcev slika s temnimi barvami, je v njem tudi svetloba: igra na koncu odločno in opogumljajoče spregovori o moči družine, skupnosti in človeški povezanosti. Dramo bo režiral Sebastian Cavazza, ki ga pri tej uprizoritvi zanima predvsem sinhroniciteta, sočasnost dogajanja, in skoraj filmsko realistična igra zasedbe.