Luč ugasne

Simon Stephens (1971) je dramatik, profesor scenaristike na Univerzi v Manchestru in prejemnik mnogih uglednih nagrad. Njegova besedila so bila uprizorjena v londonskem National Theatru, gledališču Royal Court, Young Vicu, Donmar Warehouse in po številnih drugih prestižnih gledališčih po Evropi in drugod. Njegova dramska pisava je sicer prepoznavna, vendar se besedila formalno in vsebinsko med seboj precej razlikujejo.

V drami Luč ugasne, ki je posvečena avtorjevi mami, je osrednje osišče zanimanja družinska celica.

Z družino, ki je v marsičem disfunkcionalna, vendar vezi med posameznimi člani (za zdaj) še obstajajo, se Stephens ukvarja že v zgodnejšem besedilu Harper Regan, ki je bil leta 2011 v režiji Borisa Ostana uprizorjen na Mali sceni MGL. Stephens v obeh besedilih raziskuje posameznikovo osebno življenjsko geografijo, svoje like pošilja na potovanja, ki so hkrati fizična in metaforična; to so potovanja po zgodovini, osebni, družinski in politični. Kritiki so besedilo Luč ugasne opisali kot »Stephensovo ljubezensko pismo Severu«, delu Velike Britanije, od koder je doma. Vsi Stephensovi liki so v gibanju, v tranziciji, v prehodnih stanjih: na robu treznosti, na robu študija, na robu razhoda, na robu ločitve, na robu med življenjem in smrtjo, na robu med normalnostjo in norostjo. Čeprav besedilo aktualno stanje Velike Britanije in Evrope ter ljudi v njej slika s temnimi barvami, je v njem tudi svetloba: igra na koncu odločno in opogumljajoče spregovori o moči družine, o skupnosti in človeški povezanosti. Besedilo je režiral Sebastian Cavazza, pri čemer se je posvetil predvsem sinhroniciteti, sočasnosti dogajanja, in skoraj filmsko realistični igri zasedbe.

Eva Mahkovic
Za en sam zelo jasen trenutek bom videla vse, kar se bo zgodilo moji družini do konca njihovih dni.
(Iz članka v gledališkem listu uprizoritve)

Protagonistka dramskega besedila Luč ugasne Simona Stephensa ni en človek, ampak družina.

Drama je razdeljena na tri dele, ki se med seboj formalno precej razlikujejo: gre za tri različne dramske pisave. Prvi del je monolog Christine, alkoholičarke z devetmesečnim premorom v pitju, ki se 6. februarja 2017 malo pred peto popoldne nenadoma odloči, da nujno potrebuje steklenico vodke. Čeprav jo je relapsa zelo sram in naredi vse, da bi se zakrinkala, se odpravi na misijo, da bi svojo steklenico dobila. Na žalost se ji tik pred vitrino z alkoholom po možganih razlije kri: subarahnoidna krvavitev.

V drugem delu spremljamo člane Christinine družine od jutra do poznega popoldneva istega dne: ti člani družine se nahajajo na različnih lokacijah po severu Anglije in se ukvarjajo vsak s svojim problemom. Tudi če nisem psihoterapevtka, mi je jasno, da je vsak od njihovih problemov in frustracij bolj ali manj jasno vezan na Christinin alkoholizem. Iz tega dela postane jasno, da tekst nima enega protagonista, zato pa ima enotno temo: to je kolektivna družinska travma. V tem delu, ki ga moramo obravnavati kot en sam dolg, zelo kompleksen prizor, spremljamo smeri, v katere se je družinska travma razrasla. Delčki prizora so pisani realistično, vendar se med seboj prepletajo v zapleteno odrsko gmoto.

Tretji del je pisan povsem realistično: člani Christinine družine so prvič zares skupaj, pripravljajo se na Christinin pogreb. Prvi del teksta je njegova duša, drugi del je jedro, tretji je pragmatična izpeljava.

V tekste Simona Stephensa, ki se večinoma dogajajo na severu Anglije, od koder je doma, je vpisana želja po odhodu iz ozkega, zaprtega, konservativnega okolja. Mnogi njegovi liki so obsedeni z željo po odhodu. V svojem okolju se čutijo ujete, nerazumljene. Želja Stephensovih likov po odhodu ni povezana s konkretnimi načrti: nobeden od njih se zares ne pripravlja na velikopotezen odhod. Jasno je, da Stephensovi liki kljub sanjarjenju in želji ne bodo šli nikamor. Njihove ambicije so že zdavnaj razvodenele: utopile so se v ekonomski krizi, drogah, nepričakovani nosečnosti, preambicioznih načrtih, ki jim je v svetu nenehne utrujenosti težko slediti, načrti so se utopili v vsakdanjem lajfu.

E. Jagodic
V natanko tem trenutku zdaj
(Iz članka v gledališkem listu uprizoritve)

Scensko gledano Stephens, kot je razbrati iz njegovih odrskih napotkov, teži k temu, da je prostor, v katerem je igra uprizorjena, čim bolj nevtralen in čim manj zaznamovan. V ospredju njegovih iger ostaja besedilo. Kaj ljudje rečejo, kako odreagirajo. Z vzpostavitvijo abstraktnega prostora omogoča hitre menjave, predvsem pa igralcem in likom daje prostor, da razvijejo pripoved ter da je vsa pozornost usmerjena v to, kaj se med liki dogaja, kako delujejo drug na drugega, katere akcije se v njih sprožajo. To je namreč bistvo njegovih iger in tisto glavno, kar ga kot pisca zanima. Prostor, v katerem dogajanje poteka, pa nam pred očmi nariše s pomočjo bogatega jezika, slikovitih besed in živih opisov.

Še eden od razlogov, zakaj je nevtralnost prostora v Stephensovih igrah pomembna, je dejstvo, da so nekatera njegova dela pisana fragmentarno, dogodki pa potekajo sočasno, zato so potrebne hitre menjave prizorišča. Tak primer je tudi Luč ugasne. Trenutek Christinine smrti je monolog človeka, ki se v enem samem trenutku sooči z vsemi svojimi strahovi, obžalovanji, željami in refleksijami, ki jih prelije v besede. Trenutek Christinine smrti je tudi, ko se Jess zbudi ob tujcu in se začne vanj zaljubljati. Ko se Steven prepira s svojim ljubimcem. Ko Ashe poizkuša priti do denarja, da bi nahranila svojega sina. In je trenutek, ko se Bernard v hotelu spogleduje z dvema ženskama. Pet sorodnikov v petih različnih mestih, ki v istem trenutku počnejo popolnoma različne stvari, a jih en sam dogodek znova poveže. Vse to Simon Stephens v dveh slikah mojstrsko preplete. Ne samo da prvi in drugi del potekata istočasno, v drugem delu se znotraj ene slike prepletajo štirje dialogi. Z razvojem pripovedi spoznamo, da so življenja družinskih članov ne glede na fizično in emocionalno distanco še vedno močno povezana.

Stephensova dela, pogosto zapisana v obliki fragmentiranih monologov ali dialogov, obravnavajo teme, relevantne za današnji čas: družbeno izoliranost in agresijo ter nasilje, ki izhajata iz nje, porušene družinske strukture ali denimo vplive vojn na Bližnjem vzhodu na evropsko družbo. Njegovi liki, skoraj vedno žrtve razrednega sistema, se spopadajo s težavami s komunikacijo in trpijo posledice svojega položaja, ki jih nemalokrat spremeni v socialne monstrume.

Luč ugasne je tesnobna pripoved o odpornosti, upanju in neverjetno močnih družinskih vezeh. Je zgodba o družini današnjega časa. O starših, ki sta odtujena, a ne zmoreta drug brez drugega. O otrocih, ki na poti k odraslosti zapadajo v eksistencialne krize in se borijo proti kaosu, ki vre v njih. Simon Stephens v realnem času dokumentira vzporedne prizore njihovih življenj na robu propada. Istočasno pa opiše tudi nevidno vez med člani Christinine družine, ki jih kljub osebnim udarcem usode drži skupaj in jim pomaga spopasti se z njeno smrtjo. Luč ugasne je bogato razplastena zgodba o življenju v soočenju s smrtjo in o tem, kako naša ljubezen preživi, tudi ko nas ni več.