Bodočnost

Žiga Divjak je eden prodornejših mlajših slovenskih režiserjev, ki s svojimi angažiranimi uprizoritvami obravnava najaktualnejša in najbolj pereča družbena vprašanja. Na svojo družbeno angažiranost je opozoril že kot študent s projektom Tik pred revolucijo (2013–2015), v katerem je izhajal iz predpostavke, da gledališče lahko vpliva na družbo in jo postopoma preoblikuje. V tem duhu in s svežimi režijskimi prijemi je ustvaril številne odmevne uprizoritve v mnogih slovenskih gledališčih. Kljub mladosti se ponaša z velikim številom nagrad. Prejel je že dve Borštnikovi nagradi za režijo: leta 2017 za uprizoritev Človek, ki je gledal svet (SMG) in leta 2021 za uprizoritev Gejm (SMG in zavod Maska). Uprizoritev z naslovom 6 (SMG) v njegovi režiji je bila leta 2018 dobitnica velike nagrade Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev. Žiga Divjak je leta 2021 za režijsko ustvarjanje v zadnjih dveh letih prejel Župančičevo nagrado, na 51. Tednu slovenske drame v Kranju pa za uprizoritev Gejm posebno nagrado po presoji žirije. Uprizoritvi Sedem dni (2019) in Usedline (2022), ki sta osupljivo natančni antropološki študiji vsakdanjika, sta bili pri občinstvu MGL sprejeti z veliko naklonjenostjo. Odmevne so bile tudi druge njegove uprizoritve: Hlapec Jernej in njegova pravica v produkciji Cankarjevega doma Ljubljana, Ob zori (nastalo na osnovi Cankarjevih besedil) in Kons: Novi dobi (nastalo na osnovi Kosovelovih besedil) v Prešernovem gledališču Kranj, Pljuča Duncana Macmillana v ljubljanski Drami in Vročina v Slovenskem mladinskem gledališču. Žiga Divjak bo sezoni 2023/2024 z MGL sodeloval že tretjič.

Andrej Kržan: Naše »stvari«

Dogajanje na plaži, ki ga spremljamo v uprizoritvi, je običajno, kot naš vsakdan. Opazujemo izsek iz življenja, v katerem poteka marsikaj, brez strukture, brez jasnega cilja, skorajda naključno, čeprav s smislom. In vsako dejanje, ki ga vidimo, spremljajo »stvari«, ki jih uporabljamo. Sploh ni pomembno, ali jih potrebujemo, ali so nujne. Pomembno je le, da jih uporabljamo, četudi jim ne privoščimo niti misli. In vsaka »stvar«, kot tudi njena uporaba, ima fizični odtis. Odtis je lahko zgolj počasna obraba ali energija, ki jo potrošimo med uporabo. Vsaka uporaba, ali celo neuporaba, je korak bliže k neizogibni usodi, ko predmet zavržemo. Zelo malo je namreč »stvari«, ki se ohranijo v dolgih časovnih obdobjih. Takšni so na primer mogočni in trajni objekti, kot so piramide ali srednjeveški gradovi, ki bolj ali manj uspešno kljubujejo času, pa razni predmeti, ki jih občudujemo v muzejih in galerijah, kakšna dragocena družinska zapuščina in dragocenosti na splošno. Vse drugo pa pride v naše življenje, služi svojemu namenu in naše življenje neopazno zapusti. Kot odpadek ali smeti. Življenje v mestih, kjer nas velika večina hrano kupuje v veleblagovnicah ali jo uživa v restavracijah, nas hitro zavede v prepričanje, da smo ljudje neodvisni, da živimo življenje, ki je ločeno od drugih oblik življenja, da drugih oblik življenja pravzaprav ne potrebujemo in od njih terjamo anonimnost ali pa popolno podreditev.

Žiga Divjak, Gregor Zorc: Bodočnost

Naša življenja živimo v zelo nasilnem trenutku. Nasilje je tako vseprisotno, tako skrito za vsakdanjimi navadami in potrebami, da ostaja skoraj nevidno. Zavedamo se ga, a mu ne posvečamo prave pozornosti, vsake toliko postane bolj prisotno, bolj vidno, takrat nas preseneti, nas prizadene, potem se nanj navadimo in se hitro vrnemo v stare tirnice. Nasilje največkrat razumemo zgolj kot obliko medčloveške komunikacije, kot odnos žrtve in nasilneža. Redko posvečamo pozornost strukturnim tirnicam, ki ta nasilna dejanja usmerjajo. Trenutek, v katerem živimo, briše enostavne ločnice med pozicijo žrtve in rablja. Nasilja ni več mogoče omejiti zgolj na medčloveške odnose. Druga bitja in njihovi življenjski prostori so prav tako vsrkani v spiralo nasilnega ustroja tega časa, tako zaznamovanega s prevlado homosapiensa.

/…/

Hrup našega bivanja in hitrost našega načina življenja pogosto preglasita druge glasove, ki postanejo neslišni in sčasoma tudi nerazumljivi. Izgubijo se v oglušujočem ritmu napredka, ki vsiljuje svojo temo in gazi po polifoniji življenja. Tako postane ločevanje med človekom in naravo popolnoma normalno. Narava postane zgolj nemo ozadje, kulisa, pred katero poteka edina zgodba, ki smo ji pripravljeni prisluhniti – človeška zgodba.

Thom van Dooren v knjigi Načini leta (Flight Ways) pripoveduje zgodbe ptic na robu izumrtja. Opomni nas, da smo kot vrsta v tem kratkem evolucijskem trenutku prišli v neposreden in usoden stik z neštetimi vrstami. Naše evolucijske poti so se prekrižale in vsak od nas je postal vpleten v usodo drugega.

Te zgodbe so nam služile kot osnovni motiv pri snovanju uprizoritve, služile so nam kot nemi spremljevalec človeške zagnanosti, predanosti, izgubljenosti, iznajdljivosti, samozaverovanosti, neumnosti, nebogljenosti …

Kaj je torej nasilje danes?

Projicirano besedilo v uprizoritvi temelji na odlomkih iz knjige Thoma van Doorna Načini leta (Flight Ways), ki jih je prevedla Nina Strmole.

Posebna zahvala Katarini Morano.

2024

Žiga Divjak
nagrada za najboljše dosežke za avtorsko predstavo (scenarij, režija in koncept)
Podelitev priznanj in nagrad zaposlenim in gostujočim ustvarjalcem ob 77. letnici obstoja Beograjskega dramskega gledališč