James Brown je uporabljal navijalke

Yasmina Reza (1959), francoska dramatičarka svetovnega slovesa, je znana kot pronicljiva opazovalka, ki jo odlikujeta jedek humor in oster cinizem. Z natančno izbranimi besedami in strupeno kritičnostjo razkriva dvoličnost na videz uglajenega meščanskega okolja. V tej najnovejši igri njen pogled na stanje sveta ni nič manj poglobljen, vendar ga podaja s presenetljivo milino in prizanesljivostjo, obdržala pa je humor in dodala ganljivo otožnost. S številnimi prispodobami se posveča problemom današnjega časa, kot so odtujenost in osamljenost, iskanje identitete in kriza klasičnega patriarhalnega družinskega ustroja. Spodbujati želi pozitiven odnos do drugačnosti, opozarja na pasti globalizacije in problem priseljencev, na še vedno prisotne rasne predsodke, naraščajočo revščino in človekov uničevalen odnos do narave. Poziva k strpnosti in pogumu pri vztrajanju na lastni poti. Topoumno uklanjanje družbenim zapovedim vodi v plitkost in ozkosrčnost ter ubija sproščenost, brez katere ni ustvarjalnosti in posluha za lepoto.

Kot osnovo za novo igro je Yasmina Reza vzela eno od zgodb iz svoje zbirke novel Blagor srečnim (Heureux les heureux, 2013). Sama je igro označila kot »fantazijo o identiteti in različnosti«. Marsikaj v igri ostaja nepojasnjeno, njeno pisanje pa, kot pravi sama, »ne ponuja ključa, saj takega ključa ni«. Premiera drame James Brown je uporabljal navijalke je bila marca 2023 v münchenskem Residenztheatru.

Yasmina Reza se je z igro James Brown je uporabljal navijalke, ki so jo krstno uprizorili 24. marca 2023 v münchenskem Residenztheatru, po skoraj desetletnem predahu znova vrnila na svetovne gledališke odre. Že ob prvem branju tega besedila zbodejo v oči nekateri prijemi, ki jih v njenih dosedanjih igrah nismo bili vajeni, med drugimi tudi ta, da je dramo zasnovala na zgodbi likov iz enega od svojih romanov. Tako izrazita medbesedilnost je za Rezo vsekakor novost, a v tej igri še zdaleč ni edina. Yasmina Reza je v prvi vrsti nesporno dramska avtorica. To močno odzvanja tudi v njeni prozi, ki je skoraj praviloma prvoosebna in izpovedna. Monološkost je še zlasti izrazita v romanu Blagor srečnim, ki je obenem tudi izhodišče za igro James Brown je uporabljal navijalke.

Kot v večini Rezinih del, pa naj bodo dramska ali prozna, je tudi tu močno izražena želja po učinku belle figure (takšen je tudi naslov njene igre iz leta 2014, ki je bila v Mestnem gledališču ljubljanskem v režiji Mateje Kokol in prevodu Suzane Koncut uprizorjena leta 2016): njeni liki hočejo namreč vedno in za vsako ceno ohraniti krinko popolnosti, neprizadetosti, strpnosti in sreče, to pa celo vpričo družinskih članov in dobrih prijateljev (pri Hutnerjevih za Jacobovo novo identiteto sprva ve samo njihova čistilka). In prav zato zakonca Hutner vrh tega, da vsem zamolčita resnični vzrok Jacobove nenadne odsotnosti, svojo stisko vztrajno skrivata za masko zakonske ubranosti. Drug drugega kličeta »srči« in rada poudarjata, da si znata tudi brez posebne priložnosti pričarati nepozabne trenutke. V ospredju Jamesa Browna je vprašanje drugačnosti in identitete, še zlasti pa svobode posameznika v utesnjujočem svetu, ki nas sili, da se dan in noč skrivamo za krinko »normalnosti in všečnosti«.

Ob branju besedila James Brown je uporabljal navijalke že na začetku besedila preseneti napotek: »Nobenega realizma.« To je vsekakor nezanemarljiva novost v njenem delu, še zlasti dramskem, ki ga, kot že rečeno, vselej zaznamuje nesporen realizem. Reza nato dogajanje v prvem prizoru opiše takole: »Park. Zvečer. V daljavi se nekdo (Philippe) guga na gugalnici. Poganja se više in više. Vidimo, da je obut v dvobarvne čevlje.« V nasprotju z večino njenih dram, ki so skoraj praviloma umeščene med štiri stene, največkrat v stanovanja, se to pot znaten del prizorov dogaja v parku, zaradi česar se vzdušje vsaj sprva ne zdi tako utesnjujoče, kot smo bili tega doslej v njenih igrah vajeni. Odsotnost realizma se kaže tudi v tem, da o zakoncih Hutner ne izvemo ničesar drugega kot to, da sta Jacobova starša: nikjer v besedilu ni namreč nobenega namiga o njunih poklicih, kar je za Rezo precej neznačilno, saj svoje like skozi dialoge običajno zelo natančno determinira.