Kar vem djr 01 2000x1250px foto Peter Giodani 9298
Pojdi na vsebino

Andrew Bovell

Kar vem, da je res

Uveljavljeni avstralski dramatik Andrew Bovell v slovenskem gledališkem prostoru ni neznan. Pred nekaj leti smo v MGL uprizorili njegovo igro Samba lantana. Medtem ko je ta vsebovala prvine kriminalke, pa je Kar vem, da je res ganljiva in poetična ter tudi duhovita in pronicljiva družinska drama.

Things I Know to Be True, 2016

Drama

Prva slovenska uprizoritev

Premiera: 28. november 2019

Predstava traja 2 uri in 15 minut in ima 1 odmor.

Ustvarjalci

Prevajalka

Alenka Klabus Vesel

Režiser

Luka Martin Škof

Dramaturginja

Eva Mahkovic

Scenograf

Miha Knific

Kostumografka

Urška Recer

Avtor glasbene opreme

Ivan Mijačević

Lektorica

Maja Cerar

Oblikovalec svetlobe

Boštjan Kos

Oblikovalec zvoka

Sašo Dragaš

Nastopajo

Dogajanje je postavljeno v skromno družinsko hišo z vrtom v predmestju Adelajde in se odvije v enem letu. Bob in Fran sta vse življenje trdo garala, da bi si njuni štirje otroci lahko privoščili več, kot sta si sama. Bovell z imenitnimi portreti vseh šestih protagonistov ter v izbrušenih dialogih in pretresljivih monologih prikaže vse mehanizme družinskega in zakonskega življenja. Skozi štiri letne čase, ki so prispodoba za življenjski ciklus, spremljamo štiri odrasle otroke, ki se vsak s svojimi težavami še vedno vračajo domov. Spremljamo družinsko dinamiko Priceovih, ki ni ravno harmonična. Ne manjka prepirov, manjših in večjih zamer, hkrati pa je ves čas čutiti njihovo povezanost. Opazujemo Boba in Fran, ki se jima krči srce ob stiskah otrok, v katere sta upala in zanje ljubeznivo skrbela, zdaj pa spoznavata, da jim ne bosta mogla prihraniti vseh bolečin na tem svetu. Obenem se ob soočenju s staranjem spopadata tudi z lastnimi strahovi. Kar vem, da je res je igra, ki ničesar ne olepšuje. Govori o odgovornosti in svobodi ter postavlja vprašanje, ali je mogoče ljubiti preveč.

Če predpostavimo, da so za vzpostavitev družine značilni skupno bivanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija, lahko opazimo, da Bovell te tri temelje zamaje s silo potresa. Zakaj odhod otrok ni le del procesa osamosvajanja? Kateri dejavniki vplivajo na srečnost ali nesrečnost potomcev? Skrivnosti življenja so v podrobnostih znotraj velikega prostora sveta.

Povzeto po članku Eve Mahkovic iz gledališkega lista uprizoritve

V besedilu Kar vem, da je res Avstralka iz predmestja Adelajde, Rosie (19), za gap year odide na potovanje po Evropi. Nekaj mesecev potuje, pričakuje življenje, pa se ji nič ne zgodi. Potem v milenijski meki Berlinu ponoči v klubu spozna španskega fuckboia, preživi z njim tri noči ter ostane brez denarja in velikega kosa srca. Berlin je kliše, španski fuckboi je kliše in Rosiejina zgodba je kliše. Tako splošna, da je pravzaprav celo znak. Mislim, da nekje pri Rosiejinih letih namreč marsikdo med nami prvič (in morda najpomembneje) ostane brez velikega kosa srca, to je dogodek, ki bi ga pravzaprav definirala kot najpomembnejšo izgubo nedolžnosti v življenju: ugotovitev, da kronologija življenja ni takšna, kot si mislila, da ljudje niso takšni, kot si mislila, skratka, gre za tiste vrste izgubo nedolžnosti, ki je eden od vélikih korakov v odraslost. (Če se ti nikoli ne zgodi – in nekaterim se ne –, potem imaš v življenju srečo.)

Preden Rosie sreča španskega fuckboia, svojo veliko evropsko pustolovščino opiše z besedami: Vse je bilo zelo lepo. Vse je bilo, kot sem pričakovala, da bo. Pa sem si vseeno želela, da bi bilo še kaj več. V teh dveh povedih Rosie izrazi dva bistvena koncepta tega dramskega besedila: Kot sem pričakovala, da bo in Še kaj več. Liki v Kar vem, da je res lovijo ravnotežje med biti zadovoljen s tem, kar imam, in željo po nedefiniranem, abstraktnem Več, po presežni izpolnitvi (ali utopiji le-te).

Kar vem, da je res se (v glavnem, drugi prostori so res nepomembni) dogaja na vrtu družinske hiše v predmestju Adelajde. Vrt je urejen in poln vrtnic, s katerih življenjskim ciklom – cvetenjem, osipanjem, porezanimi cvetovi – Bovell v didaskalijah nakazuje obračanje letnih časov. Kot vedno tekste v glavnem berem skozi ženske, vendar pa med konceptoma Kot sem pričakovala, da bo in Še kaj več – med tem, kaj bi bilo treba in kaj bi v resnici radi (za kar v nekem trenutku mislijo, da bi jih izpolnilo) –, nihajo tudi vsi drugi liki. Jaz hočem kaj več, dobesedno izjavi Ben in si v službi nanudi nekaj denarja, ki ni njegov. Zdaj sem nesrečen, pravi Mark, preden odide v Sydney na spremembo spola. Celo Bob si predstavlja in pričakuje Še kaj več – četudi je ta želja samo nadaljevanje tradicije življenja, kot si ga je zamislil in kot ga je do sedaj živel: Mislil sem, da bojo taki kot midva. Da bojo boljši od naju. Izboljšana midva. Bolj izobraženi. Z boljšimi službami. In boljšimi obeti za prihodnost.

Med Kot sem pričakovala, da bo in Še kaj več niha celo okolje družine Price: vrt, v tradiciji zahodne dramatike prostor med znanim (civiliziranim, kulturo) in neznanim (neciviliziranim, naravo). Ta vrt je ves svet, pravi Pip, in tudi drugi otroci se ga spominjajo podobno. Fran v svojem zadnjem prizoru, nekaj ur pred smrtjo, izrazi željo, da bi z Bobom urejeni, civilizirani, Kot sem pričakovala vrt, ki sta ga vse življenje negovala, da bi le bil popoln in tak, kot je treba, na starost radikalno spremenila, iz njega naredila divjino: Rada bi posadila kakšno trto in kakšno ovijalko pa zelišča. Rastline, ki se močno razbohotijo in se med seboj prepletejo v goščavo. […] Govorim o tem, da bi populila vse počez in začela vse na novo … Da bi bilo od življenja še kaj več.

Povzeto po članku Deje Crnović iz gledališkega lista uprizoritve

Najbrž so redki tisti, ki v celoti uresničijo pričakovanja svojih staršev ali širše družine, in verjetno se v vsaki družini kdaj komu zdi, da je znotraj celice prišlo do izdaje. Razhajanja v tem, kako je treba živeti, so lahko generacijska, a občutki izdaje so globlji, ko vmes pride do izdaje razreda oziroma razredne morale.

Pip, Mark, Ben in Rosie Price so odraščali v hiši z vrtom, starša Fran in Bob, ki sta jim vse to omogočila, pa sta medicinska sestra in (odpuščeni) delavec v tovarni avtomobilov. Razmere, ki sta jih zagotovila svojim otrokom, presegajo razmere, ki jih danes povprečen par srednjega razreda lahko zagotovi svojim potomcem, kaj šele par delavskega razreda. Sta ena od tistih, ki jima je uspelo otrokom zagotoviti več, kot sta imela sama, četudi je bilo za to treba varčevati in se na druge načine odrekati, ne samo finančno, ampak tudi osebno; vse to zato, da bi otroci živeli realnost, ki bo udobnejša od realnosti delavskega razreda, ki mu pripadata.

Starejše tri otroke srečamo v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih. Odseljeni od doma, zaposleni, nekateri z družino, so si ustvarili življenja zunaj doma, ki v času, ko spremljamo družinsko prerekanje o tem, zakaj nihče ni šel po najmlajšo Rosie na letališče, še ustrezajo predstavam zakoncev Price. Ali pa vsaj dovolj ustrezajo. Z vsakim letnim časom pa eden od otrok domov prinese novo razočaranje, ki počasi ubija starševski (in razredni) ponos. Ločitev od moža in otrok ter odhod k poročenemu ljubimcu, sprememba spola in poslovna goljufija niso samo zanikanje starševskih aspiracij za svoje otroke, ampak tudi izdaja razredne morale.

O avtorju in o pisanju drame – povzeto po članku Mirana Možine iz gledališkega lista uprizoritve

Andrew Bovell je sodobni avstralski dramatik in scenarist. Rodil se je 23. novembra 1962 v zahodni Avstraliji, kasneje je živel v New Yorku, nato pa se preselil nazaj v Avstralijo, v Adelajdo. Diplomiral in magistriral je iz dramskega pisanja, delal kot gledališki kritik, pisati pa je začel konec osemdesetih let. V začetku devetdesetih je bil hišni pisec za gledališki družbi Melbourne Theatre Company in Darwin Theatre Company.

Bovellu uspe prepletati tragiko in humor, kar zmanjša pritisk teže na gledalce, ko smo priča vedno novim mimohodkam, nesporazumom in dvojnim vezem v komunikaciji med družinskimi člani. Čeprav glavni fokus igre ostaja notranja odnosna dinamika družine, lahko gledalec med vrsticami razbere, da k stiskam družinskih članov veliko prispeva tudi svet zunaj družine, ki se je zelo spremenil, tako da kar je v preteklosti delovalo za starše, ne deluje več za otroke. Starši se morajo učiti, da se otroci zunaj družine soočajo z novimi problemi in izzivi ter da morajo najti drugačne načine njihovega reševanja. Pomislimo le na Markovo transseksualnost, za katero v mladih letih Boba in Fran ni bilo toliko posluha in taki ljudje niso bili deležni prav nobene družbene podpore.

Družine Price si Bovell ni izmislil v samoti za svojo pisalno mizo, temveč jo je tri leta soustvarjal v skupini z igralci in režiserjem Geordiem Brookmanom. Začeli so s pogovorom o fotografijah Gregoryja Crewdsona, iz katerih veje odtujenost – med možmi in ženami, otroki in starši, človeštvom in naravo. Bovella je njihova preciznost in temačna nostalgičnost spodbudila k temu, da jim je poskušal »dodati nekaj kaosa in svetlobe ter ustvariti dramo, ki bi v svoj tok ujela nenapovedljivost in zmešnjavo življenja«. V skupini so podelili svoje družinske izkušnje in jih raziskovali s pomočjo improvizacije, tako da se jim je globlji pomen drame razkrival sproti, v interaktivnem procesu. V tem torej tiči skrivnost Bovellovega načina lova za resnico – v interakciji med ključnimi ustvarjalci uprizoritve in v dialogu med liki. Tam lahko tvega, eksperimentira, tam mu resnica uhaja in tam jo sem in tja ujame za rep. Resnica družine Price se gledalca dotakne predvsem zaradi dialogov. Bovell pravi, da ima intuicijo za pisanje dialogov. Da ima dobro uho, ki sámo zasliši, katere besede so ustrezne.

Bovell razlikuje med delom dramatika ter delom romanopiscev in pesnikov: »Opozoriti želim na sodelovalni značaj dramatikove vloge. Za razliko od drugih piscev, ki ustvarjajo v izolaciji, mi pripadamo širšemu bratstvu medsebojno odvisnih gledaliških ustvarjalcev: igralcev, režiserjev, oblikovalcev in skladateljev. Kakovostno gledališče nastaja iz odnosov med temi strokami in naši gledališki ansambli jih zberejo pod isto streho.«

Bovell poskuša napisati igro vsake tri, štiri leta. Pravi, da ohranja prizemljenost, ko se vrača na vaje s skupino igralcev in skupaj z njimi ustvarja nov komad. Hkrati ima rad, da na sveže odkriva svoje igre vsak večer z novim občinstvom. Zato tudi rad potuje po svetu, ker se na različnih kontinentih ljudje drugače odzivajo na njegova dela, ki jih potem z drugimi igralci in režiserji odkriva in postavlja na novo. Škoda, da ni možno, da bi prišel v Ljubljano, saj bi bilo prav zanimivo videti, kako bi svojo dramo glede na odziv prilagodil slovenskemu občinstvu. Hkrati pa je njegovo delo dovolj splošno, da nagovarja ljudi po vsem svetu. Ljubezni in družine ni težko demonizirati ali romantizirati, izjemno zahtevno pa ju je prikazati tako, kot to na sočuten način uspeva Bovellu. V dialogih njegovih likov se nam družina razgalja kot ostro mrazeča in nežno topla, samotna in povezana, odbijajoča in podporna, provokativna in spravljiva, intimna ter hkrati odprta v svet in zavzeta za širša vprašanja skupnosti, tragična in na trenutke smešna. S tankočutnimi dialogi Bovellu uspe, da lahko člane družine Price kljub njihovi težavnosti in patologiji vzljubimo, jim dovolimo, da se nas dotaknejo prav tam, kjer smo tudi mi sami težavni, ranjeni in težko dostopni. Poleg daru za dialoge je za Bovella značilno, da posebno pozornost posveča strukturi, temu, kako se pripoved izoblikuje na način, da nagovori občinstvo. Časovni potek zgodbe je zanj kot pisca ključnega pomena.

V predstavi so uporabljeni prirejeni odlomki iz Štirih letnih časov Antonia Vivaldija in skladbe Maxa Richterja Recomposed by Max Richter: Vivaldi – The Four Seasons ter odlomek iz pesmi Leonarda Cohena Famous Blue Raincoat.