Nevihta

Katerina (Nika Rozman) je mlada poročena ženska, ujeta v mrzlo hišo neusmiljene tašče, bogate trgovke Kabanovke (Jožica Avbelj), ki v strahovladju gospoduje mladi trojki: snahi Katerini, radoživi hčerki Varvari/Barbari (Alja Kapun) in mevžastemu sinu Tihonu (Matej Puc), ki mu žena Katerina predstavlja le nekakšno nujno zlo in ki si od matere in žensk v hiši najraje oddahne ob steklenici vodke. V mestecu ob Volgi prebiva tudi Moskovčan Boris Grigorjevič (Primož Pirnat), čigar finančna usoda je na milost in nemilost prepuščena hitri jezi strica, uglednega trgovca Dikoja (Boris Ostan).

Med Katerino in Borisom v nekaj brezbesednih srečanjih na promenadi zaplameni prepovedana ljubezen. Katerino grabi neznosna slaba vest, Barbara jo prepričuje, naj zgrabi priložnost za srečo, urar Kuligin (Janez Starina) ustvarja perpetuum mobile, nad Volgo se zbira nevihta, napol blazna starka pa vsem skupaj napoveduje žalosten konec. Ko se Tihon za dva tedna odpravi v Moskvo, je Katerinina krepost na preizkušnji.

Ozadje

Nevihto je Ostrovski snoval več let in jo izdal jeseni 1859; napisana je bila torej v času vzpona in razcveta ruske dramatike, hkrati pa dobro leto pred začetkom obsežnih reform carja Aleksandra II. Te so med drugim prinesle postopno osvoboditev tlačanov in več ekonomsko potrebnih ukrepov, ki so Rusijo, takrat živi muzej fevdalizma, sčasoma in stežka utirile v zložno in zatikajočo se orbito nekega približka tržnemu sistemu.

Hermetično 19. stoletje, ko je bila Rusija simbol reakcije in nazadnjaštva ter permanentno zoper revolucionarnim gibanjem, se izraža tudi v tragični drami Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega. Avtor črpa iz realnosti; hermetičen, neobljuden in distanciran je tudi svet njegovih dramskih oseb, ujetih v ruralno okolje ter spone tradicije in religije. Znotraj zaprte vaške strukture, katere ogrodje tvori srednji sloj (trgovci) – car Aleksander II. je po letu 1856 odpravil nekaj pravil za kmečki živelj, ki se je poslej lahko prosto ukvarjal s trgovino –, sta onemogočeni kakršni koli osebna fleksibilnost in svobodomiselnost. Obravnavano besedilo je plastičen izsek iz življenja trgovcev, ki so si samovoljno uredili lastno hierarhijo, sestavljeno iz bogastva in moči posameznika, predvsem pa upravičen dramatikov posmeh tovrstni ureditvi in svarilo pred njo. Nevihta ni zgolj naravni pojav, nevihta divja v srcih tistih, ki želijo živeti po svojih lastnih merilih, ukrojenih po lastni pameti.

Difuzna zmes ustrahovanja, dvoličnosti, verbalnega nasilja in verskega fanatizma napaja to rusko mestece, nad katerim, metaforično, že ves čas tli neurje, nevihta. Vse do zaključka drame je čutiti suspenz in prihajajočo nesrečo. Osivela garnitura čuti pritisk novih sil in prihajajočega naprednejšega družbenega ustroja, zato se z vso silo drži starega sistema in nefleksibilnih, zabetoniranih pravil. Kaotično stanje je v dušah tistih maloštevilnih prebivalcev, ki še niso izgubili občutka za dobroto in empatijo; njihova življenja preveva strah, ne pred naravno ujmo, temveč pred ljudmi, someščani, sosedi, ki se branijo sodobnejšega načina bivanja, mišljenja in funkcioniranja. Družina je strogo zaprta neprebojna celica, kjer so otroci brez pravic in možnosti izražanja lastnih občutkov. Za upornike v destruktivni dogmatičnosti ni prostora; mladina mora za golo preživetje sprejeti igro odraslih in se jim (četudi samo navzven) prilagoditi ali pa bo za svoj pogum, za zgolj en dan brezskrbnega in lahkomiselnega delovanja plačala z življenjem.

O avtorju

Ruski dramatik Aleksander Nikolajevič Ostrovski se je najprej poskusil v pisanju komedij, v katerih je smešil predstavnike nekultiviranega, samozadovoljnega razreda trgovcev, ki ga portretira tudi v Nevihti. Kasneje se je z oblastjo pobotal, se preusmeril v zgodovinske drame in živel pod okriljem carja Aleksandra III. Ustanovil je moskovski Mali teater in bil pred smrtjo imenovan za umetniškega vodjo vseh državnih moskovskih gledališč. Umrl je zaradi infarkta med prevajanjem Shakespearjeve tragedije Antonij in Kleopatra.

Nagrade

Jernej Lorenci
Nagrada časopisne hiše Politika za najboljšo režijo na 47. BITEF-u  (Beograjski mednarodni gledališki festival)
za režijo Nevihte A. N. Ostrovskega v izvedbi MGL

Uprizoritev Nevihta v izvedbi MGL
Tretja nagrada občinstva na 47. BITEF-u  (Beograjski mednarodni gledališki festival)

47. Festival Borštnikovo srečanje

Velika nagrada Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev
Aleksander Nikolajevič Ostrovski NEVIHTA v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Borštnikova nagrada za režijo
Jernej Lorenci za režijo uprizoritve Nevihta v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Borštnikovi nagradi za igro
Primož Pirnat za vlogo Borisa Grigorjiča v uprizoritvi NEVIHTA v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega
Matej Puc za vlogo Tihona Ivaniča Kabanova v uprizoritvi NEVIHTA v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Borštnikova nagrada za mlado igralko
Nika Rozman za vlogo Katerine v uprizoritvi NEVIHTE v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Borštnikova nagrada za scenografijo
Branko Hojnik za scenografijo v uprizoritvi NEVIHTA v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Borštnikova nagrada za glasbo
Branko Rožman za glasbo v uprizoritvi NEVIHTA v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Borštnikova nagrada za kostumografijo
Belinda Radulović za kostumografijo v uprizoritvi NEVIHTA v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Borštnikova nagrada za oblikovanje govora
Maja Cerar za oblikovanje govora v uprizoritvi NEVIHTA v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega