komedija01
Pojdi na vsebino

Heiner Müller

Komedija z ženskami

Jenny Nägle, marljiva delavka na gradbišču, brigadirka, aktivistka, vzorna in življenjske moči polna oseba, se po končanem delovniku gola kopa v gradbeni jami. To moške člane gradbinske ekipe najprej seveda navduši in vznemiri, kmalu zatem pa se v obratu razvijejo strastne oblike zgražanja, pregona, diskreditiranja …, ki po svojih razsežnostih in besnilu bolj kot na komunistični spominjajo na inkvizicijski kontekst. Jenny Nägle v odgovor na plaz smešnih predsodkov in izobčenje (med drugim) začne nenavadno akcijo: iz prostovoljk sestavljena ženska ekipa se bo lotila opravil, ki so do tedaj veljala za povsem moška; najprej, recimo, montaže žerjava na novem gradbišču.

 

Ozadje (povzeto po člankih Svetlane Slapšak, Alda Milohnića in Roka Vevarja iz gledališkega lista uprizoritve)

Komedija z ženskami je delo, ki izstopa iz opusa nemškega dramatika Heinerja Müllerja: je edina komedija, ki jo je napisal, s strani teoretikov je pogosto prezrta, obenem pa je eno njegovih najbolj redko uprizarjanih besedil. Tematsko sodi med njegove »zgodbe iz proizvodnje«, ki jih je pisal od 50. do zgodnjih 70. let prejšnjega stoletja (med njimi so še: Tisti, ki znižuje mezde, Korektura, Gradnja, Kmetje, Cement, Traktor). Ta besedila kažejo na dominantno vlogo moškega v socialističnih proizvodnih obratih; ženske so sicer akterke te proizvodnje, vendar v funkciji moškega pogleda na vodenje podjetja.

Rok Vevar opiše glavni lik Jenny Nägle kot »sled umetnosti performansa v teatralizirani pokrajini razmeroma konvencionalno izpisanega komedijskega gradiva«, saj svoj govor uporablja le toliko, kot je nujno, ne tekmuje v govorjenju, temveč v dejanjih. Razlog je morda v tem, ker je jezik navad v Komediji z ženskami metrični kalup tradicionalnih spolnih vzorcev in Nägle ve, da v tekmi z njim ne more zmagati. S svojevrstnimi izjavami vrta luknjo v utrjeni diskurz spolov. Je prvakinja slačenja, razkrivanja in razgaljanja.

Razgaljeno žensko telo je tisto (oziroma moški pogled na razgaljeno žensko telo), ki sproži škandal in posledično ženski upor. Vsak ženski upor v patriarhalni družbi odpira vprašanja, ki so po definiciji subverzivna, saj spodkopavajo celotno družbo.

Svetlana Slapšak zapiše, da je zgodovinski feminizem uspešno zamešal meje med javnim in privatnim, kjer je bilo zadnje zavetišče ekskluzivnih zavor demokracije. Demokracijo danes ogroža sistem, razglašen za demokracijo, tako kot je socializem ogrožal sistem, razglašen za socializem. Razgaljena Jenny je delovala tako, kot so pred kratkim delovale aktivistke Femem ali skupina Pussy Riot. Razlika: Jenny v svojem času ni bila kaznovana, ne cenzurirana ali prepovedana – druge pa v našem času so. Müllerjeva obzirna, pametna in občutljiva igra danes nastopa kot divja utopija svobode.

 

Diptih: Komedija z ženskami in Črna žival žalost

Režiser Ivica Buljan je skozi lok nemške dramatike (od klasika Heinerja Müllerja do sodobne Anje Hilling) raziskoval pojem odgovornosti, umeščenost le-te v osebni in zgodovinski kontekst ter posledice, ki jih čutimo danes, ko so se družbeni nosilci odgovornosti znebili oziroma je ne priznavajo.

Weiberkomödie, 1969

Komedija

Prva slovenska uprizoritev

Premiera: 15. februar 2013

Predstava traja 2 uri in 0 minut in ima 1 odmor.

Ustvarjalci

Režiser

Ivica Buljan

Dramaturginja

Petra Pogorevc

Scenograf

Slaven Tolj

Kostumografka

Ana Savić Gecan

Avtor glasbe

Mitja Vrhovnik Smrekar

Lektor

Martin Vrtačnik

Oblikovalec svetlobe

Branko Šulc

Korepetitor

Jože Šalej

Asistent režiserja

Jaša Koceli

Asistentka dramaturginje (študijsko)

Urška Sajko

Asistentka kostumografke

Sara Smrajc Žnidarčič

Kondicijski trener

Ivan Bizjak

V uprizoritvi smo uporabili pesmi Heinerja Müllerja, ki jih je prevedel Milan Štefe, uglasbil pa Mitja Vrhovnik Smrekar.

Prevajalec

Milan Štefe

Nastopajo

Emma Kaschiebe

Jožica Avbelj

Zabel

Gašper Tič†

Partijski sekretar

Drugi delavec

Kaschiebe

Milan Štefe

Brigadir

Franz Häcksel

Robert Waltl