Olje crne kumine 00 2000x1250px foto Peter Giodani 2907
Pojdi na vsebino

Barbara Zemljič

Olje črne kumine

Družinski odnosi so poleg genov osnovni gradnik človekovega značaja. V zgodbi o teh odnosih srečamo študenta Boruta in njegovo mamo, podjetno in delavno samohranilko Moniko, ki prisega na vsemogočno zdravilno moč črne kumine. 

Olje črne kumine, 2021

Drama

Krstna uprizoritev

Premiera: 16. december 2021

Predstava traja 1 uro in 30 minut in nima odmora.

Ustvarjalci

Režiserka

Barbara Zemljič

Dramaturginja

Ira Ratej

Scenografka

Urša Vidic

Kostumografka

Tina Bonča

Avtor glasbe

Miha Petric

Lektorica

Maja Cerar

Oblikovalec svetlobe

Andrej Koležnik

Oblikovalec zvoka

Matija Zajc

Nastopajo

Nik

Matej Zemljič

Družinski odnosi so poleg genov osnovni gradnik človekovega značaja.

V njuno življenje vstopimo nekega večera v letu 2001, ko Monika k sebi povabi svojo bodočo snaho Valentino, s katero želi proslaviti zaroko z Viktorjem, Valentininim bratom. Borut, ki prezira materino promiskuitetno vedenje, saj po njegovem mnenju prepogosto menjava partnerje, se odloči, da se bo preselil k babici …

Čez deset let se Borut, Valentina in Monika ponovno srečajo na sedmini za pokojnim Viktorjem, ki si je zaradi dolgov vzel življenje. Valentina, ki se ponovno znajde sredi bojnega polja med zagrenjenim sinom in njegovo gospodovalno materjo, pa tokrat razgrne svojo utrujenost in bojazni ob vzgoji sina s posebnimi potrebami.

Spet mine deset let. Danes Monika in Valentina nista več prijateljici. Je zdaj čas, da druga drugi oprostita, kot je svoji materi odpustil tudi Borut? Pa ji je res?

Kaj komu pomenijo sreča, smisel in sočutje, je odvisno tudi od tega, kateri generaciji pripadamo, kakšne vzgoje smo bili deležni in v kakšni družbi živimo.

Družine so vedno presečišče različnih generacij, zato se v njih krešejo nazori preteklosti, zahteve sedanjosti in pričakovanja prihodnosti. Vse te rane, ki si jih zadamo med sobivanjem, se spremenijo v brazgotine zamer, ki nas za zmeraj zaznamujejo, in niti olje črne kumine, vsesplošno zdravilno, ne olajša naših bolečin.

 

Iz članka Prizori iz družinskega življenja Ire Ratej

Barbara Zemljič je priznana in tudi večkrat nagrajena filmska scenaristka in režiserka, zato ne čudi, da pri pisanju dramskih besedil spretno uporablja scenaristične prijeme, kar se najbolj očitno pokaže v didaskalijah, kjer zelo natančno določa vizualni učinek od posameznega prizora v celoti pa vse tja do pomenskih detajlov, s katerimi gradi razpoloženje in atmosfero. Ena izmed odlik njenega pisanja je nenavaden preplet tragičnega in komičnega, bolečine in smeha, saj pogosto čustveno zaostreno situacijo zrelativizira z vdorom humornega ali banalnega.

Na ta način se v pisanju povsem približa življenju oziroma pri dramskih osebah in situacijah ohranja občutek avtentičnosti, spontanosti in nepredvidljivosti.

Ob branju besedila Olje črne kumine Barbare Zemljič se znajdemo v zadušljivem in tesnobnem ozračju majhnega stanovanja, ki ne deluje kot topel družinski dom, saj mu umanjkajo medsebojna zaupnost, varnost in sožitje. Izkaže se, da je to bolj prostor prikrivanja, obračunavanja in poslavljanja, kar avtorica še dodatno podčrta s časovno razmaknjenostjo treh dogodkov med dve desetletji. Gre za podobno narativno shemo, kot jo poznamo iz znanega filma oziroma gledališke igre Prizori iz zakonskega življenja Ingmarja Bergmana, le da v našem primeru ne spremljamo razhajanja zakonskega para, marveč razkroj družine. Kot pri Bergmanu se tudi pri Zemljičevi z odhodom enega od protagonistov razmerje ne konča, ampak je tole šele začetek konca, ki je sestavljen iz niza zbližanj in oddaljevanj.

»Umetnost je vedno hkrati površina in simbol. Tisti, ki prodirajo pod površino, naj si sami pripišejo posledice. Tisti, ki razberejo simbol, naj si sami pripišejo posledice. Umetnost v resnici ne drži ogledala življenju, temveč gledalcu.«

Čeprav je osnovna tema tega dramskega besedila sočutje in z njim povezano odpuščanje v območju odnosov z bližnjimi, Zemljičeva vzpostavi širši družbeni kontekst, ko za časovne označevalce uporabi dogodke, ki so pretresli svet in v vsakem od nas vzbudili empatičen odziv na trpljenje nam neznanih ljudi. V tem smislu gre brati tudi simbolni pomen črne kumine, te čudodelne rastline, ki zdravi vse razen smrti. Črna kumina ima vrsto pozitivnih učinkov na človeško telo, ni pa univerzalno zdravilo, kot radi zatrjujejo tisti, ki služijo z njeno prodajo. Seveda ne smemo podcenjevati placebo učinka, dejstvo pa je, da je zdravilna moč črne kumine omejena. Danes, v času svetovne zdravstvene krize, ko se srečujemo z upadom zaupanja v znanost, še posebej v medicino, nas zatekanje v virtualne svetove družbenih omrežij peha v samoizolacijo, ignoranco in skrajni egoizem. S tem dopuščamo, da postajajo črne kumine tega sveta edino čislano zdravilo za vse tegobe, ker naše lastno prepričanje in vera postajata ultimativni argument in dokaz o učinkovitosti. Tako lahko prostodušno vzkliknemo: »Vsi smo Monika!« To je oseba, ki ve in trdno verjame, da črna kumina pozdravi vse, in je pripravljena braniti svoje prepričanje z vso agresijo, ki jo premore. Tako kot oseba z mejno osebnostno motnjo živimo v prepričanju, da smo nezmotljivi, absolutno vsevedni in da zmoremo suvereno soditi o vseh in vsem na tem svetu, ki ga dojemamo skozi neznatno in skrivljeno oziroma popačeno lečo lastne neobjektivnosti. Lahko pa da se motim in je Barbara Zemljič črno kumino uporabila kot simbol empatije, zaupanja, in odpuščanja, ki v medčloveških odnosih lahko učinkujejo kot univerzalno zdravilo oziroma kot učinkovita sredstva za razrešitev naših medsebojnih trenj, nesporazumov in zamer. Sicer pa, kako je že zapisal Oscar Wilde? »Umetnost je vedno hkrati površina in simbol. Tisti, ki prodirajo pod površino, naj si sami pripišejo posledice. Tisti, ki razberejo simbol, naj si sami pripišejo posledice. Umetnost v resnici ne drži ogledala življenju, temveč gledalcu.«