Usedline

Katarina Morano, ki se je z Žigo Divjakom odzvala našemu vabilu, je napisala dramo Usedline. Ta raziskuje tisto, kar ostane za nami, ko nas več ni.

Nekaj že gre v škatle, kaj pa naj s tistim, česar se ne da nikamor pospraviti, s tistim, kar nam je bilo zapuščeno, na nas preloženo, s tistim, kar bomo ti, ki ostajamo, nosili s seboj? Kaj ostane, ko ob koncu življenja, ki je bilo usmerjeno zgolj v prihodnost, te prihodnosti zmanjka? In ko tako generacija za generacijo le hitimo in hitimo in hitimo in hitimo, kaj bo pravzaprav ostalo tisti zadnji generaciji, ki ne bo imela nikomur več nič kaj dobrega pustiti?

Režiser Žiga Divjak ter dramatičarka in dramaturginja Katarina Morano se svojih projektov lotevata z veliko mero inovativnosti in osupljivo zrelostjo. Številne njune uprizoritve so precej odmevne: Hlapec Jernej in njegova pravica v produkciji ljubljanskega Cankarjevega doma, Ob zori (nastalo na osnovi Cankarjevih besedil) in Kons: Novi dobi (nastalo na osnovi Kosovelovih besedil) v Prešernovem gledališču Kranj, Pljuča Duncana Macmillana v ljubljanski Drami, Človek, ki je gledal svet, 6, Gejm in Vročina v Slovenskem mladinskem gledališču, Sedem dni v Mestnem gledališču ljubljanskem (besedilo je bilo 2020 med nominiranci za nagrado Slavka Gruma). Žiga Divjak je pri svojih letih prejel že presenetljivo število nagrad. Za režijo uprizoritve Človek, ki je gledal svet je prejel Borštnikovo nagrado za režijo (2017), prav tako tudi za režijo uprizoritve Gejm (2021). Uprizoritev 6 je leta 2018 prejela veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev. Leta 2021 je za svoje režijsko ustvarjanje v zadnjih dveh letih prejel Župančičevo nagrado, na zadnjem Tednu slovenske drame v Kranju (2021) pa za uprizoritev Gejm posebno nagrado po presoji žirije.

Očiščenje z iztrebki

O svetosti nečistih stvari je razpravljala že antropologinja Mary Douglas v prelomnem delu Čisto in nevarno, ki je v izvirniku izšlo leta 1966, v slovenskem prevodu pa leta 2010. V tej knjigi se je avtorica posvetila vlogi odpadkov in iztrebkov ter drugih predmetov, ki jim ne najdemo mesta v družbi, zato jih odrivamo na stran in izločamo iz vidnega polja. Na njih je utemeljila razmerje med svetim in profanim, čistim in nečistim, ki je po njenem mnenju ena od temeljnih dihotomij pri opredeljevanju razmerij v družbi. Na podlagi mednarodne primerjalne raziskave je razložila, kakšen odnos ima skupnost do nečistih snovi – in ljudi – v različnih kulturnih okoljih. Smeti, odpadki in iztrebki po njenem namreč niso le stvari, ki jim ne najdemo pravega mesta in se jih zato skušamo znebiti ter jih vreči stran, temveč imajo pomembno simbolno vlogo pri konstituiranju in povezovanju družbe ter opredeljevanju razmerij med ljudmi. /…/

Odvečne in hkrati pomembne stvari povezujejo tudi družino v dramskem delu Usedline. Po Mamini smrti se družinski člani in članice znajdejo v stanovanju, v katerem začnejo brskati po rečeh, ki so dejansko prežitki, ostanki ali usedline njihove preteklosti. Vsaka fotografija, knjiga ali kos nakita, ki ga primejo v roke, je časovni portal, ki jih ponese v otroštvo. In vsaka od teh stvari je njim sveta, pa čeprav nima nobene prave materialne vrednosti. Predvsem zato se stvari, ki so nekoč pripadale Mami, ne morejo znebiti, jih vreči na kup za odpadke in jih odstraniti s svojega obzorja. Vedo namreč, da bi se tako v simbolnem smislu skrhale njihove vezi, spomin na njihovo Mamo pa bi postopno zbledel. Skratka, predmeti, ki so ostali v stanovanju, so tisto, kar vzpostavlja in vzdržuje njihovo družinsko skupnost.

Kroženje darov

Navidezno neuporabni in odvečni predmeti, ki nimajo nobene posebne ekonomske vrednosti, a krožijo med ljudmi, seveda niso zgolj slovenski fenomen – in tudi niso nekaj novega. Pred več kot stotimi leti se je Bronisław Malinowski, antropolog poljskega rodu, po spletu nenavadnih naključij znašel na tihooceanskih Trobriandskih otokih, ki so danes del ozemlja Papue Nove Gvineje. Med nekajletno raziskavo med domačini je spremljal sistem trgovine s predmeti, ki so mu domačini pravili kula. Kot je Malinowski zapisal v knjigi Argonavti zahodnega Pacifika, so se moški na otoku usedli v čolne, naložili vanje darila in se odpravili na pot po morju do najbližjega otoka, na katerem so s tamkajšnjim prebivalstvom zapestnice zamenjali za ogrlice. Ker so otoki v arhipelagu nanizani kot biseri na ogrlici, torej v krožni obliki, so tako potovala tudi darila. Ogrlice so krožile v smeri urnega kazalca, zapestnice pa v nasprotni smeri. Po nekaj letih so izvirna darila prepotovala vse otočje in se vrnila k prebivalcem, ki so jih na začetku poslali na pot. Z ekonomskega vidika je takšna izmenjava predmetov nesmiselna, saj z njo nihče ničesar ne pridobi, izgubi pa tudi ne. Presežki se v procesu ne ustvarjajo, ravno tako nima nihče dobička. Če pa na obred pogledamo z drugačnega zornega kota, je seveda smiseln. Njegovo bistvo je namreč v procesu, ki vzdržuje skupnost, ne pa v materialnih dobrinah, ki potujejo med otočani. Ta proces je bil nekdaj celo tako pomemben, da ga je francoski antropolog in sociolog Marcel Mauss v znamenitem Eseju o daru opisal kot totalno družbeno dejstvo. /…/

Podobno je s predmeti v Usedlinah – in nasploh s stvarmi, ki v družinah potujejo od človeka do človeka in iz roda v rod. Hči Mila, torej ena od glavnih oseb, celo dobesedno omeni potovanje predmetov, ko pravi, da so to »te stvari, k kr neki potujejo … pa so bli najprej mogoče del neke ogrlice, pa pol en to predela v uhane, pa pol en v obesek, pa en drug pol v prstan, pa pojma nimam«. Družinski člani tudi vedo, da si morajo te predmete nekako razdeliti in jih ohraniti, namesto da jih pretopijo v zlato ali prodajo. In kaj bodo z njimi? »Ja, ne vem, to pol maš,« odgovori na zagonetno vprašanje Milina sestra Janja.

Z vsako stvarjo se ohranjajo vezi in spomini, zato jo je pač treba obdržati in jo nekoč prenesti naprej, v prostoru in času.

Družina je sistem, ki kot vsi sistemi v naravi deluje po precej predvidljivih zakonih. Ker pa je to živ organizem, je vsaka sprememba, pravzaprav vsako najmanjše čutenje, misel in dejanje enega njenih članov, impulz, ki se dotakne vseh posameznikov in sistema kot celote. Kako močne sile se šele sprožijo ob tako siloviti prelomnici, kot je smrt v družini, v Usedlinah smrt matere treh odraslih otrok. /…/

Pravijo, da človek (lahko) zares odraste takrat, ko ostane brez obeh staršev. Prav to se je zgodilo Janji, Mili in Blažu. Igra govori o njihovem »zaresnem odraščanju«: kaj bodo storili s čustvenimi usedlinami, ki jih je dvignila na površino Mamina smrt. Vsako slovo, še posebej pa smrt, ki je od vseh sloves najdokončnejše, prinese žalovanje, ali bolje rečeno, priložnost za žalovanje. To je proces, ki ima več faz, od šoka, zanikanja, jeze, strahu, občutkov krivde do žalosti, obupa in naposled sprejetja. Ni nujno, da so vse faze enako intenzivne, niti da si sledijo v istem vrstnem redu, vse pa je treba predelati, da se lahko zgodi zadnja: pristno sprejetje in integriranje občutkov, povezanih z umrlo osebo, v zakladnico življenjskih izkušenj. Skratka, da žalujoči izgubo lahko prebolijo in živijo naprej.

Kar prinesemo s seboj na svet, izgine; kar s tem naredimo, ostane. Usedline obravnavajo bistveno eksistencialno vprašanje, ki se najpogosteje pojavi prav ob tako korenitih prelomnicah, kot je smrt v družini: Kaj bo ostalo za mano? Vprašanje, ki se razrašča v številna podvprašanja, med njimi: Kaj je pravzaprav življenjski smisel? Ali sploh vem, kaj to je, ali me vodi inercija (jem – kakam, spim – delam, vmes morda še poskrbim za nadaljevanje vrste ali vsaj za kakega psa, pa smo počasi že pri koncu)? Ima moje življenje namen? Koliko lahko vplivam nanj – ali pa so njegove glavne črte določene že vnaprej?

Že na začetku, še bolj pa iz pripovedovanj in pogovorov žalujočih, izvemo marsikaj o tem, kaj je prinesla s seboj na svet Mama in kaj je s tem naredila; pa tudi to, kaj so prinesli s seboj na svet drugi liki v Usedlinah in kaj delajo s to svojo popotnico. V igri spremljamo pospravljanje Maminega stanovanja. Doživljamo ga kot enega od obredov, ki pomagajo, da se poslovimo od pokojnika (še en obred je na primer namig na sedmino, skupno kosilo »od mami«, goveja juha in sarme, skuhane še iz njenih sestavin in po njenem receptu). Pri pospravljanju sodeluje vsa družina; poleg treh otrok še moža obeh hčera in skoraj odrasla vnukinja. /…/

Bolj ko se praznjenje Maminega stanovanja in z njim notranje pospravljanje bližata koncu, se pogovori, v katerih so že prej prevladovali klišeji, začnejo cefrati v vse krajše zaplate hitrih izmenjav vsakdanjih banalnosti, ki se bolj ali manj ukvarjajo samo še z logistiko. Če smo ob začetnem dvigovanju usedlin in nekaterih uvidih, ki so nakazovali spremembe v življenjih protagonistov, še upali na klasičen vrhunec, razplet in katarzo, nas zdaj obliva zmeraj bolj neprijetna prha spoznanja, da ne bo nobene katarze in zelo verjetno tudi nobenih posebnih sprememb. Da bodo liki, zvesti dosedanjemu scenariju družinskega sistema, zvesto ponavljali njegovo zgodbo; da bodo prenašali naprej (kvečjemu malo drugače zapakirano) izročilo, ki so ga dobili od Mame. Še huje je, ker o tem niti ne razmišljajo, tudi če slutijo. Kar nazorno (in naivno) povzame Janja, potem ko se je mož očitno odselil k drugi: »Mah, ko mu bo prvič zamokala omako, bo pošteku, da to ne gre tko izi, mislm, to je neka zgodovina. To so leta in leta in leta tega, da se poznaš, mislm, a veš, kaj je to, poznaš, jst njega poznam bolš k on sam.« /…/

Ob povedanem se zdijo Usedline kot zelo življenjsko nasprotje neštetim knjigam in tečajem za samopomoč, ki po vsem svetu obračajo orjaške vsote in od katerih (angleško govoreči ali v angleščino prevedeni) avtorji na podlagi svoje (finančne) izkušnje lahko vzklikajo, da vsakdo lahko uspe v vsem, o čemer sanja. In vendar – kaj pa je z daljico med tema dvema skrajnostma? Ali je treba hrepenenja po večjem in boljšem v celoti zavreči? Je to samo konstrukt? Kaj pa, če je to, kar je, dejansko vse in je s tem vse v redu? Kaj pa, če je umetnost življenja zenovska zgodba o človeku, ki je pred razsvetljenjem sekal drva in nosil vodo, po razsvetljenju pa … sekal drva in nosil vodo? Ali z Blaževimi besedami dvojčici Mili: »Veš kaj, men se zdi, da sem jst že mal pošteku tole vse. /…/ Da je pač dost vseen. Čist tko. Da vse sam je. Ti pa al se sekiraš al se pa pač ne.«

2023

58. FESTIVAL BORŠTNIKOVO SREČANJE, MARIBOR
Katarina Morano
Borštnikova nagrada za izvirno dramsko besedilo za besedilo Usedline

53. TEDEN SLOVENSKE DRAME, KRANJ
Nagrada po izboru občinstva
Posebna nagrada za učinkovit uprizoritveni postopek po izboru žirije

2022

52. TEDEN SLOVENSKE DRAME, KRANJ
Katarina Morano
Grumova nagrada za besedilo