Dunsinane

Briljantno izbrušena mojstrovina, ki te hipoma začara in potegne v svoj vrtinec. Osupljivo lepa v drobnih detajlih, nenavadno rafiniranih opažanjih in končni poanti.

Kratka vsebina

David Greig, škotski dramatik mednarodnega slovesa, igro Dunsinane začenja tam, kjer se konča Shakespearov Macbeth: z angleškim zavzetjem škotskega gradu Dunsinane. Razlika je le v tem, da pri Greigu kraljica s škotskim imenom Gruach (Jana Zupančič) proti vsem pričakovanjem ni mrtva in nima niti najmanjšega namena, da bi se odrekla kroni, ampak skupaj z mladoletnim sinom Lulachom v gradu pričaka zavojevalce. To preseneti tudi vrhovnega angleškega vojskovodjo Siwarda (Jure Henigman), ki je prišel v deželo z dobrimi nameni, da bi pomagal vzpostaviti mir med sprtimi škotskimi klani in ustoličiti novega škotskega kralja Malcolma (Matej Puc), sina umorjenega nekdanjega kralja Duncana. Skrivnostna in lepa Gruach je ponosna in pokončna vladarica, ki ves čas ohranja dostojanstvo, a ni zato nič manj spretna pri obračanju dogajanja v svoj prid. Gre za prefinjeno igro moči (in tudi ljubezni!), v kateri so dovoljena vsa sredstva. Ko Siward spozna, da je bil izigran, se njegovi dobri nameni najprej sprevržejo v zaslepljeno sovraštvo in željo po zmagi za vsako ceno, kasneje pa v otopel občutek nesmiselnosti zavojevalskega pohoda. Vmešavanje vojakov iz tuje dežele ni obrodilo želenih sadov, ampak je povzročilo le še več nasilja, uničenje številnih vasi in vsesplošno opustošenje dežele. 

Greig zgodovinski okvir dogajanja na srednjeveškem Škotskem presega s prizori, ki so lastni vsaki vojni v katerem koli času. Po eni strani nas v napetosti držijo številni osupljivi preobrati, saj smo priča brezmejni prekanjenosti, političnim mahinacijam in brezvestnim prevaram. Po drugi strani pa dogajanje ves čas spremljamo tudi skozi oči rosno mladih vitezov in navadnih vojakov, med katerimi so mnogi še skoraj otroci. Mnogi od teh se sprašujejo o smislu vsega tega početja ter hrepenijo po domu in varnosti daleč stran od te tuje in mrzle dežele, ki je ne razumejo. Presenetljivo, kako humorni znajo biti ti prizori, kako prepoznavna so razpoloženja in situacije.

O avtorju in besedilu
(povzeto po intervjuju z Davidom Greigom, objavljenem v gledališkem listu)

David Greig je škotski dramatik, rojen leta 1969 v Edinburgu. Nedavno je postal umetniški vodja gledališča Royal Lyceum v Edinburgu, za katerega prav v tem času, ko v MGL uprizarjamo njegovo dramo Dunsinane, oblikuje svoj prvi repertoar; Lyceum je intimno in elegantno gledališče iz 19. stoletja z arhitekturnim portalom in približno 650 sedeži. Greig se je nad gledališčem navdušil že kot najstnik, ko se je pridružil edinburškemu Mladinskemu gledališču, kasneje pa se je odločil za študij režije na angleški univerzi v Bristolu. V poklicnem življenju je deloval predvsem kot »svobodnjak«, pri številnih projektih je sodeloval kot dramaturg ali režiser, svoje drame pa je začel uprizarjati v majhni sobi nad pubom. Ko je imel na »repertoarju« že pet iger, je odšel na edinburški festival, kjer so ga opazili predvsem kot dramatika, ne pa kot režiserja. Temu je sledilo naročilo za prvo dramo, in sicer s strani gledališča Traverse v Edinburgu, Dunsinane pa je napisal za Royal Shakespeare Company, in to brez navodil ali usmeritev: »Iskreno rečeno, sem imel kar malo preveč svobode. Dunsinane so dali že na spored in začeli prodajati vstopnice, jaz pa sem imel napisano šele dobro polovico! Nato sva delala skupaj z režiserko Roxano Silbert, kar mi je zelo pomagalo, da sem se osredotočil na pisanje in ga dokončal.«

Dunsinane je – z izjemo odprtih pasusov, namenjenih angleški vojski oziroma otroku vojaku – pisan precej filmsko. Od režiserja in celotne ekipe zahteva, da do besedila vzpostavi zelo aktiven odnos in da išče gledališke rešitve tam, kjer se ponujajo filmske, kot so kadriranje in različni plani.

Leta 2006 je bilo ustanovljeno Škotsko narodno gledališče (National Theatre of Scotland, NTS), ki slovi po tem, da je gledališče brez lastne stavbe – »gledališče brez zidov«, ki uprizarja predstave na najrazličnejših prizoriščih. Do danes je imelo že več kot 200 premier. Greig, ki je bil njegov prvi dramaturg, je bil navdušen nad idejo in vizijo narodnega gledališča, saj meni, da takšno gledališče pomeni zemljepisno in gledališko drznost. NTS je podaljšal življenje že mnogim predstavam, saj omogoča večje produkcije, mednarodna gostovanja in podobno: »Če ne bi bilo NTS, bi šel Dunsinane z repertoarja po treh tednih. Zaradi NTS pa je predstava gostovala v Rusiji, na Kitajskem, v ZDA, Avstraliji in seveda po vsej Škotski.«

Irena Štaudohar o drami Dunsinane
(iz članka Jutri in jutri in jutri, objavljenem v gledališkem listu)

Škotski dramatik David Greig je leta 2003 na televiziji gledal, kako so na glavnem trgu v Bagdadu ameriški vojaki zrušili velikanski kip Sadama Huseina. Za trenutek se je zdelo, da je zadišalo po svobodi. Ampak le za trenutek. Začel se je spraševati, kaj se zgodi po tem, ko premagamo tirana. Ali lahko nekomu vsilimo mir z vojno? Ali je vsaka vojna na koncu dneva le vojna? In napisal je politično dramo Dunsinane.

Znameniti Macbethov stavek »Jutri in jutri in jutri …« je intonacija te zgodbe. Diktator Macbeth je mrtev, Angleži zasedejo Škotsko, da bi za novega kralja ustoličili Malcolma. Drama se začne z maršem angleške vojske, ki se, da bi bila čim bolj nevidna, kot v blodnjah starega Macbetha spremeni v birnamski gozd in se poda nad Dunsinane. Škotska je mračna, blatna, polna megle, groma in bliska, barbarska, moška, takšna, kot jo je videl Shakespeare. A glavni protagonisti začnejo počasi odkrivati, da Škotska v resnici ni to, kar so mislili, da je, da Macbeth morda ni bil tak tiran, kot je kazalo sprva. Nenadoma se znajdejo v zapleteni politični situaciji, a se vseeno odločijo, da bodo ostali in z vojno vsilili novo kraljestvo.

Malo je dram, pri katerih bralec res uživa, ko jih bere. Dunsinane (v odličnem prevodu Tine Mahkota) je čisti užitek. Drama je različnih plasti in žanrov, karakterji so jasni in usodni. Govori o preteklosti, a vse v njej nas spominja na sedanjost. Ni naključje, da sta Tony Blair in Gordon Brown v resnici Škota. Ni naključje, da si je Škotska lani zaželela samostojnosti. Niti vojna, ki še kar traja, ni naključje. Kot je dejal že George Orwell: Država stopi v vojno proti drugi le takrat, ko bogata elita preračuna, da bo od tega imela dobiček.

In Lady Macbeth v Greigovi drami preživi, ime ji je Gruach in je prispodoba Škotske, viharne zemlje, čarovniških urokov, mati, ki nikoli ne preneha rojevati sinov. Prav otroci so stalnica drame: otroci vojaki, otroci nasledniki prestola, vsi skupaj pa so v resnici le hrana za topove. Nobena smrt otroka ni odveč. Življenje v vojni ne šteje nič.

Klimaks drame je skorajda filmski ljubezenski prizor med Siwardom, angleškim generalom, in Gruach. Zapeljive besede Gruach so v resnici politične resnice zasedene divje Škotske. (»Če bi bila na vašem mestu, me ne bi bilo tukaj. Če bi bila na vašem mestu, bi bila doma in varovala svojo zemljo. Ne bi se borila za zemljo nekoga drugega. Za zemljo Človeka, ki je prešibak in preveč pokvarjen, da bi znal obdržati svojo zemljo.«)

Negativec zgodbe je Malcolm, novi škotski kralj, ki nima v sebi poguma kot Macbeth, ki nima karakterja, ki laže in si rok nikoli ne umaže s krvjo, zato ima Siwarda. Je prispodoba sodobnega politika, prispodoba sodobnega vodje kjer koli – v državi, v korporaciji … Jasno mu je, da si lahko privošči, da je pasiven, brez ideje, brez vizije, poguma, strasti, saj ve, da ga bodo vsi pustili pri miru, dokler ne bo mimo prišel kdo boljši. »Ampak,« kot pravi sam, »noben boljši ne bo nikoli prišel mimo. Bi rad vedel, zakaj ne? Zato, ker se bodo vsi pobili med sabo, preden bodo ubili mene. Moja šibkost je moja moč.« Spremembe niso možne.

Danes pač v realnosti pa tudi v fikciji ni več takšnih negativcev, kot jih je znal ustvariti Shakespeare, s krvavimi rokami, pogumom, norostjo, s slabo vestjo, ki žre njihove možgane. Negativci, ki danes uničujejo svet, so se dematerializirali, nimajo več priimkov in imen, oči, ust in rok. Oblastniki so bili nekoč brezobzirna živa bitja, piše Jan Kott, vsi so sedeli okrog iste mize. Podoba oblasti je bila pri Shakespearu krona. Mogoče jo je bilo prijeti z roko, jo umirajočemu kralju vzeti/sneti z glave in si jo posaditi na svojo.

Zdaj stvari že dolgo niso več tako jasne.

Nagrade

2018
Matej Puc
Nagrada Prešernovega sklada za vlogo Malcolma
(in za vloge Zevsa v Homerjevi Iliadi (koprodukcija s SNG Drama Ljubljana in CD), za naslovno vlogo v Peeru Gyntu H. Ibsena (koprodukcija s SSG Trst), za vlogo Valeria v Leonceu in Leni G. Büchnerja, za vlogo Doranta v Molièrovem Žlahtnem meščanu, za vloge Pierra Kiriloviča Bezuhova, Vojaka in Mrtveca v Vojni in miru L. N. Tolstoja in S. Purcăreteja (koprodukcija s SNG Drama Ljubljana in CD) ter za vlogo Demetrija v avtorskem projektu Sen kresne noči po W. Shakespearu)

2016
Jana Zupančič
Dnevnikova nagrada za vlogo Gruach
(in za vlogo Maše v 3 zimah T. Štivičić ter za vlogo Anne v Pogovorih na štiri oči I. Bergmana)