Lepe Vide lepo gorijo

"vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v wikipedijo niti v literarno zapuščino"

Simona Semenič v svoji drami lepe vide lepo gorijo skozi zgodbe »sodobnih čarovnic« izpostavi dvoličnost družbe in njenih institucij nadzora (vključno z institucijo gledališča) pri obravnavanju t. i. »ženske emancipacije« in sprenevedavost prav teh institucij pri ohranjanju represivnih mehanizmov nadzora nad ženskim telesom, dušo, ženskim svobodnim obnašanjem in izrekanjem. V lepih vidah prikazuje svet, v katerem ženske še zmeraj in vedno znova bijejo boj za pravico odločanja o lastnem telesu in duši, boj za pravico do užitka in svobode. Skozi lik inkvizitorke lucidno izpostavi tudi vzporednico s srednjim vekom, v katerem so bile samosvoje, močne in svobodne ženske nevarne svetu moških ter zato ožigosane za čarovnice in obsojene na grmado. Toda kot ugotavlja avtorica, tudi v 21. stoletju ni nič drugače. Morda samo s to razliko, da so bile v srednjem veku t. i. čarovnice obsojene na grmado, danes pa so obsojene na stigmo noric in psihiatrično obravnavo. (Marinka Poštrak)

Prav ta čas, ko se pogled ponovno in v našem okolju do sedaj morda najbolj priostreno usmerja v problematiko spolnih zlorab in sistemskega nasilja ter se zaradi poguma za zdaj še redkih posameznic, ki se več »ne skrivajo v jezik« in so spregovorile o svoji izkušnji, glede tega veča občutljivost družbe, je pravi čas za tako igro – neizprosno iskreno v izpovedih in trdno v stališčih, ki jih je nujno zavzemati do teh tem. (Eva Kraševec: lepe vide lepo gorijo vse do današnjih dni - NE; odlomek iz gledališkega lista)