Zlocin 2000x1250px foto Peter Giodani 4816
Pojdi na vsebino

Ugo Betti

Zločin na kozjem otoku

Na odročnem samotnem kraju, na katerem jim družbo delajo samo črede koz in dostavljavec Edoardo, v skromni hiši z vodnjakom živijo Agata, njena hči Silvia in svakinja Pia. Na tem od boga pozabljenem kraju so preživele vojno, med katero se je za njihovim možem, očetom in bratom Enricom v ujetništvu izgubila vsaka sled. Namesto moškega, čigar odsotnost jih povezuje, saj jih čakanje nanj navdaja s skupnim smislom, se nekega dne pojavi njegov soborec Angelo. Hitro postane jasno, da ni prišel le na obisk, temveč namerava ostati.

Odnosi v tesno povezani skupnosti treh žensk, ki so bile prej dolga leta ujete v samoti in hrepenenju, se s prihodom mladega in privlačnega moškega porušijo.

V vseh treh začne nenadoma kljuvati vprašanje, kdo pravzaprav sploh so kot posameznice in kaj jih določa zunaj izolirane skupnosti, ki jim je nudila varnost in preživetje. Morajo vztrajati skupaj ali se druga druge osvoboditi? Same zase ali skupaj z moškim oziroma zaradi njega? Angelo postane središče njihovega sveta in v vseh treh prebudi strast, ki pa ga nazadnje pogubi.

Delitto all’isola delle capre, 1948

Drama

Premiera: 28. marec 2024

Predstava traja 1 uro in 40 minut in nima odmora.

Ustvarjalci

Prevajalec

Jaša L. Zlobec

Režiser

Alen Jelen

Dramaturginja in avtorica posodobitve prevoda

Alenka Klabus Vesel

Scenografka

Urša Vidic

Kostumografka

Belinda Radulović

Avtorica glasbene opreme

Darja Hlavka Godina

Lektorica

Barbara Rogelj

Oblikovalec svetlobe

Boštjan Kos

Oblikovalec zvoka

Tomaž Božič

Nastopajo

Silvia

Julita Kropec k. g.

Svet je ujet v vojno. Vojno, ki poruši družbeni red. Zruši vse, kar smo poznali. Nekako se naučimo živeti v takem svetu. In potem, čez dolgo, dolgo časa, pride konec. Če preživimo. Ko odjekne zadnji strel, zavlada oglušujoča tišina. Ta tišina postane prostor, v katerega se naselijo občutki, ki se počasi vračajo.

Dramo italijanskega pravnika, pesnika in dramatika Uga Bettija že od krstne uprizoritve leta 1950 uprizarjajo povsod po svetu. Kozji otok je v njej hkrati prizorišče dogajanja in metafora za morasto notranjo resničnost ženskih junakinj, ki se vsaka po svoje in vendarle tudi skupaj soočajo z lastnimi strastmi, hrepenenji, obsesijami in strahovi. Pod žgočim mediteranskim soncem se odigra drama medčloveških odnosov, v kateri želja po drugem trči ob gon po samouresničitvi, ljubezen in sla pa se dopolnita v zločinu in smrti.

Miran Možina: Dvojne vezi ljubezni na Kozjem otoku

Nihče od protagonistov nima enosmernega nadzora nad drugimi, nihče z drugimi ne ravna zgolj na prefrigano premišljen način, nihče tudi nima moči, da bi druge premikal kot šahovske figure na šahovnici. Moč se v plesu med zavestnim in nezavednim stalno preobrača v šibkost in obratno. Oziroma drugače povedano, zavestno izražena moč je odraz potlačene šibkosti in zavestno izražena šibkost odraža nezavedne vire moči. /…/

Vsaka (Agata, Pia, Silvia) bi želela imeti Angela samo zase, on pa je izmikajoč in se seli od ene k drugi. Če so skupaj v istem prostoru, na neverbalni ravni stalno koketira z vsemi tremi. Seveda vsem trem ženskam tudi ni prav, če bi odšel, kot jim ni prav, če ostaja. Relativno varno ravnovesje, ki so ga tri ženske ustvarile med sabo pred Angelovim prihodom, je za vselej porušeno.

Moralo se je porušiti, ker so na račun varnosti in harmonije pristale, kot pove Agata Angelu, v mrtvilu, dolgčasu, turobnosti, pustoti, puščobni praznini, osamljenosti in ravnodušju. V depresiji torej, bi rekli psihiatri. A ne samo zaradi svojih osebnostnih značilnosti in osebne zgodovine, temveč tudi zaradi družbenega konteksta – povojnih let, nestimulativnega okolja Kozjega otoka in družbeno podrejenega položaja žensk, ki se, kot je podrobneje prikazano v liku Agate, v glavnem lahko le podredijo in služijo možu. »Ta hiša je bila zame zmeraj zapor,« v določenem trenutku potoži Pia. Angelo vnese v njihova življenja živost, a cena, ki jo morajo plačati vsi, je velika.

Če na primer tri ženske Angelu izkazujejo ljubezen, ni prav, prav tako pa je narobe, če jo zanikajo ali potlačujejo.

Matjaž Ambrož: Nič storiti, ko bi morali ukrepati

Angelo s svojo prostodušnostjo požanje uspeh, in to pri vseh treh: Agati, Pii in mladi Silvii. Toda cena, ki jo mora zapeljivec naposled plačati, je neverjetno visoka: ujet je v vodnjaku in ni videti, da bi mu bila katera od žensk pripravljena priskočiti na pomoč z vrvjo, s katero bi se lahko osvobodil iz primeža smrti, ki ga slej ko prej čaka.

Bodo ženske krive za njegovo smrt? Pia, ki ima slabo vest, pravi: »Jaz nisem kriva. Nič nimam pri tem. Nič nisem naredila …«

Pia ima prav, ko pravi, da ni nič naredila. A ravno v tem je jedro njene krivde in krivde preostalih dveh – da ne naredijo nič, da bi pomagale človeku, ki je v smrtni nevarnosti. Tu nas Ugo Betti pripelje v osrčje »opustitvenega delikta« – ene najbolj prominentnih tem kazenskega prava in etike nasploh. Grešiti je namreč mogoče tudi pasivno, tako, da ne naredimo nič takrat, ko bi mogli in morali ukrepati. /…/

Eno večnih kazenskopravnih in etičnih vprašanj je tole: je kaj manj hudo, če človeka iz vodnjaka »zgolj« ne rešimo, kot če bi ga vanj pahnili? Bolj na splošno se vprašanje glasi: je med aktivnim povzročanjem zla in pasivnim dopuščanjem zla kakršna koli pomembna moralna razlika?

Luna Pentek: Ujetnice tišine

Agata, Pia in Silvia se zatečejo na samoten kraj, stran od mesta, stran od drugih. In ta majhen kraj v prostrani pokrajini je kot otok sredi morja, samotni otok, na katerega ne spustijo nikogar, otok, ki ga nihče ne more doseči. Otok, ki postane njihovo bivališče. Če se vrnejo v mesto, se bodo morale soočiti s posledicami vojne. Z novim svetom. Z novim redom. V tem majhnem, samotnem kraju ni prostora za to, da bi se soočile s svojimi čustvi. Tu je pomembno samo to, da preživijo. Da živijo. V tišini, v samoti si te ženske zgradijo svojo celico. Same, ločene od sveta. Mati Agata, njena svakinja Pia in hči Silvia se naučijo živeti svoje življenje.

Edini stik, ki ga imajo z zunanjim svetom, je dostavljavec Edoardo. Edoardo, ki ni predstavnik tega porušenega sveta. On je stik s svetom, kakršen je bil pred vojno. Predvojni svet, ki ne deluje več. On je edini, ki ga spustijo blizu svoje celice. Ker dostavljavec ne prinaša vprašanja, kdaj se bodo morale soočiti z novim svetom. Edoardo je stari svet, ki ustvarja varno iluzijo. Vse druge ljudi so odgnale stran, da se jim ne bi bilo treba soočiti z njimi. S tujci. S svetom. Z novim življenjem.

Kaj se zgodi, ko se umaknemo od sveta? Kaj pomeni samota, osamljenost, izolacija? V katere dele telesa se nam naselijo ti občutki? Kdaj telo začne počasi, ud za udom, postajati pretežko? Kdaj se bomo zlomili?