Nekoč se bova temu smejala

Drama Nekoč se bova temu smejala je odrska priredba uspešnice Ljubezenski roman (2015), ki jo je posebej za MGL napisala v Berlinu živeča hrvaška pisateljica, dramaturginja, performerka in režiserka Ivana Sajko. V drami je subtilno orisala eksistenčno stisko mladih izobražencev v sodobni posttranzicijski družbi.

Nemožnost zaposlitve in prekarni boj za preživetje mladim preprečujeta, da bi se postavili na svoje noge in zaživeli dostojno življenje.

Avtorica ne razčlenjuje le odnosa med Njo in Njim, ki je zaradi naraščajočih pritiskov vse bolj odtujen, medsebojno obtožujoč in včasih odkrito sovražen, temveč lucidno izriše tudi lik Otroka, ki že čuti posledice problemov in frustracij svojih staršev. Prikaže družbo, v kateri peščica bogatih ne razume množice revnih, med vrsticami igre pa se tudi sprašuje, ali je morda zdaj primeren čas za socialno revolucijo in pravičnejšo ureditev sveta.

Ivana Sajko je roman s pomenljivim naslovom Ljubezenski roman, ki bralca lahko kaj hitro in namerno zmotno popelje na področje klasičnih ljubezenskih zapletov dveh nekompatibilnih duš, začela pisati iz »niča«. In prav s tem »ničem« nas je zgrabila v kombinacijo petih motivov ženske, moškega, otroka, družbe in neusmiljenega časa, ki se prepletajo v nepričakovanih rezultatih iz eksistencialne potrebe, da bi ta »nič« vsebinsko napolnili, četudi samo s problemi in tegobami.

Na eni strani nanje pritiska družba, ki je sestavljena iz ekonomsko nestabilnih, lačnih posameznikov v pomanjkanju, na drugi strani pa prazni širokoustni politiki, ki kljub besedičenju stojijo za elito, ki si neusmiljeno polni žepe in povečuje ekonomsko – gospodarsko razpoko v družbi. Roman je subtilen prerez družbenega trenutka in prostora, ki ga je prehitra tranzicija, sestavljena iz neusmiljenega razvoja kapitalizma in znanosti, pustila popolnoma razklanega ter tako tlakovala pot do njegovega propada, vsakodnevnega pekla v majhnih količinah.

Sajko skozi celoten roman transparentno prikaže, da morda prav nikoli ne bomo povsem prepričani, kaj partnerski odnos sploh je, kako je neizpodbitno povezan z okoljem, družbo in politiko, v katere je postavljen, kako je lahko preteklost prav tako meglena kot prihodnost in kako je tisto, kar se zgodi med dvema, ambivalentno in popolnoma nepredvidljivo.

Ljubezenski roman prepleta globine raznovrstnih, dolgoletno stkanih in nakopičenih internaliziranih stanj znotraj kolektivne dinamike partnerskega odnosa. Njuna zgodba je skupna, vendar individualizirana. V tej zgodbi ni dogodkov, ki prelomijo, vznemirjajo ali determinirajo, to je zgodba o trajnostnem performansu konfliktov, ki nikakor ne pridobijo vokaliziranega glasu in dialoga, saj so zadušeni z neizbežnostjo omejujočega vsakdana, s terorjem pravil, pričakovanj in državljanskih dolžnosti.

Kdo še verjame v ljubezen in zakaj jo danes sploh uprizarjati?

Besede, besede, besede – so orožje, s katerim se vojskujeta Ona in On. Besede, besede, besede – so njuna umetnost, ki jima še preostane, ko se z umetnostjo ne moreta preživljati več. So monodramsko gledališče, ki ga preigravata drug z drugim, v scenografiji svojega izpraznjenega razprodanega doma, z rekvizitom otroka, v kostumografiji rabljenih oblek iz druge roke in v režiji razmer, ki jih kuje sodobni kapitalizem. Domena njune realnosti so besede, čeprav jih drug drugemu nikoli ne izrečeta. Vsaj ne zares, ne tako, da bi bile (u)slišane. Besede razmetavata kot umazane lonce, mečeta jih kot plesnive smeti in izpraznjene steklenice vina, cuzata kot izčrpane bančne račune in vpijata kot potne kapljice sramu izparelega dostojanstva. Drug v drugega, mimo drugega, brez drugega. Besede bruhata in razdajata do točke brez povratka, kjer ostajajo le še tišine, tišine, tišine.

To zgodbo pišejo sosedje, novinarji in znani politiki; zgodbo o levih kaviar socialistih, ki se kot pijavke prisesavajo na davkoplačevalski denar; zgodbo o nezaposljivosti prekvalificiranih humanistov, ki ne morejo konkurirati na trgu dela; zgodbo o lenih boemih, ki jim zjutraj ni treba vstati in lahko spijo do poldneva, namesto da bi si poiskali pravo delo, ne pa hobi. To zgodbo piše Ivana Sajko sosedom, novinarjem in znanim politikom navkljub. Ker to zgodbo živimo bolj ali manj vsi in ker to igro igramo po neskončnih levelih vse do smrti. Dokler nas ne izčrpa, zmanjka, porabi. Ampak če bi vsi ti – bolj ali manj vsi – pisali to zgodbo, bi to vseeno zmeraj bila ljubezenska zgodba. Ker se z zagonetnostjo ljubezni srečujemo prav vsi in ker ljubezen ponuja molčeče odgovore na vsa vprašanja. Ker je ljubezen v svetu, kjer se da kupiti prav vse, za zdaj še brezplačna in ker kljub cinizmu in patetiki ljubezen sestavi, kar se razbije.