Radost

Filmski in gledališki režiser, pisatelj in dramatik Nejc Gazvoda je za MGL leta 2014 po naročilu napisal dramo Menjava straže, leta 2016 prvo slovensko gledališko nadaljevanko Vranja vrata, leta 2018 družinsko dramo Tih vdih, leta 2020 pa komično dramo Jazz. Razen Vranjih vrat je vsa svoja besedila tudi režiral. Za Tih vdih, ki je po petih letih še vedno velika uspešnica, je dobil Grumovo nagrado in Borštnikovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Njegove teme so družina, trk generacij, milenijci; stil pisave je realizem z občasnimi, ampak opaznimi drobci nadrealnega. Pisava je občutljiva, natančna in niansirana, sloni na natančno izpisanih, plastičnih likih, ki imajo vsak svojo prepoznavno govorico, in mnogi so obenem simpatični in grozni. Osnovna tema Radosti je izguba doma, pa tudi pomanjkanje bližine, za katerim trpijo dramski liki. Dogajalni čas in prostor sta zelo realna in prepoznavna, Radost je Ljubljana in Slovenija zdaj: to je Ljubljana previsokih cen, inflacije, Wolta, cenenih literarnih večerov, aspiracij po veličini, po tem, da bi se nekako izrazili, Ljubljana generacijskih konfliktov, nestrpnosti iz pomanjkanja, Ljubljana nepremičninske krize in Ljubljana, glavno mesto v državi, ki trpi za pomanjkanjem vizije. Vse našteto zlahka prepoznamo iz lastnega vsakdana. Gazvoda v svoja besedila boleče vpisuje sedanjost, pa tudi narodni značaj.

Jela Krečič RADOST IN Z NJO POVEZANE TEGOBE

(Iz članka v gledališkem listu uprizoritve)

Radost Nejca Gazvode bi bila težko bolj vpeta v aktualno dogajanje pri nas: v središču so stanovanjska kriza, vrtoglave cene najemnin in s tem povezana negotovost ter obup mladih generacij. A to je le izhodišče, na podlagi katerega Gazvoda obravnava razpadanje vezi naše (in širše) družbe. Če temeljiteje pogledamo, za kaj gre, sta v ospredju Maša, mlada ženska, ki se s tremi službami komaj preživlja iz meseca v mesec, in njena sestra, študentka Julija. V Ljubljani iščeta najemniško stanovanje in obupujeta nad astronomskimi cenami najemnin, ko se zgodi nenavadno presenečenje. Ob ogledu stanovanja v stari hiši v Rožni dolini jima ga lastnica Meta, upokojena frizerka, ponudi za smešno majhen znesek. Z likom Mete se predstava naveže na socialistično preteklost, ko so ljudje lahko računali na beneficije socialne države. V tem duhu tudi Meta napravi benevolentno gesto, četudi dekleti nimata zagotovila, da bo njihov dogovor (brez pogodbe) trajen. Pridobitve socialne države, ki so bile za nekatere generacije samoumevne, so danes še posebej za mlade generacije predmet vnovičnega političnega boja (od možnosti redne zaposlitve, javnega šolstva in zdravstva do dostopnih stanovanj ali najemnin). Radost tako obravnava tudi kritičen pogled na »zgodbo o uspehu« poosamosvojitvene Slovenije.

Sobivanje treh žensk sicer ni idealno: med sestrama prihaja do trenj, saj Julija Mašine požrtvovalnosti ne poplača s prizadevnim študijem. Julija je ob tem bolj dovzetna za ekscentričnosti svoje najemodajalke, Mašo, se zdi, pa vsi odnosi dodatno izčrpavajo. Na neki točki se skupini pridruži Aljoša, nekdanji Metin protežiranec in ljubimec, umetnik, boem, človek, ki je nekoč napisal uspešno pesmarico za otroke Živalice, nato pa odšel po svetu in tam izgubil iluzije o možnostih, ki naj bi jih tujina ponujala talentiranim genijem.

Aljoša vnese novo dinamiko v razmerja; zdi se, da se nobena ženska z izjemo Maše ne more upreti njegovemu sicer dvomljivemu šarmu. Njegova cinizem in provokativnost, podčrtana z alkoholizmom, spominjata na tipičnega junaka modernističnega romana: nerazumljenega genija, ki tako globoko občuti iztirjeni svet in svojo lastno neustreznost v njem, da se s samozaverovanostjo plemenitega poraženca znaša nad svojo (in predvsem žensko) okolico – še posebej neizprosen je denimo do Mete. A ta skoraj karikirana podoba moškosti – danes bi rekli toksične moškosti – je prav tako podvržena (komični) analizi. Ne le da Maša ohranja distanco do njega, ampak tudi prijateljstvo žensk (ki se mu po spletu naključij pridružita še Ela in Polona) postopoma preglasi Aljoševe mačistične eskapade.

Glavni moški junak se spremeni tudi po zaslugi nenadejane ljubezni, ki vzklije med njim in Mašo in ki naposled tudi tej protagonistki omogoča vsaj slutnjo drugačnega življenja. Vrhunec drame je proti koncu, ko Metin sin Lukas obelodani, da bo mater, diagnosticirano z demenco, strpal v dom za starejše, hišo porušil in tam zgradil luksuzna stanovanja.

Radost je vsekakor ironična oznaka za aktualno družbeno konstelacijo, niti si ne dela utvar, da ponuja odgovor na zelo resne in konkretne lokalne in svetovne krize, ki jih proizvaja obstoječi ekonomski red, a z nepretenciozno zastavljenim okvirom zgodbe – od jalovega heroizma preživete moškosti do pristnega, medgeneracijskega prijateljstva žensk – kljubuje brutalnosti obstoječih razmer.

DENAR

NEJC: Slovenija je končno ujela svet: seveda v slabih stvareh, ne v dobrih, kot ponavadi v tej državi. Jaz sem odraščal v Novem mestu in šel potem na AGRFT, ki je imel vedno vse možne profile študentov. Ni bil umetniška akademija za bogate. Kljub temu smo imeli v moji družbi finančno zelo različna izhodišča – ampak praktično identičen lajfstajl. Če si šel ven, si šel v nek klub, v katerem si si lahko kupil alkoholno pijačo. Ali pa si se dobil ob Ljubljanici in pil tam. In tako vsi enako. Poleti si šel včasih na skupen dopust, ker je imel nekdo nekje na obali apartma. Ne spomnim se otrok bogatih staršev, čeprav so bili – ne spomnim se jih kot izrazito drugačnih ljudi od mene ali od koga, ki je bil finančno šibkejši kot jaz. Zdaj pa se to vidi. Pri Gen Z se vidi, kdo ima generational wealth. Mislim, da so se razlike neverjetno povečale.

RENTAMO

NEJC: Mi ne rentamo samo stanovanj, ampak vse: od prostora, v katerem živiš, in avta, ki ga voziš, do appov, ki jih koristiš: na Netflixu nimamo več nobenih svojih (kupljenih!) filmov, na Apple Music in Spotifyju nimaš kupljene glasbe, vse konstantno rentamo. Rentamo tudi svoj prostor izražanja, ki so zdaj ti neki socialni kanali. V bistvu smo v družbi, v kateri šteje samo lastnina, popolnoma razlastninjeni.

Koproducent Mestno gledališče Ptuj