Kazimir in Karolina

Ödön von Horváth: Navodila za uporabo (prevedel Borut Trekman)

Doslej sem se zmerom kar se da branil, da bi tako ali drugače spregovoril o svojih igrah – bil sem namreč tako naiven, da sem si domišljal, kako bo večji del občinstva, ki redno obiskuje gledališče, razumel satiričnost oziroma ironičnost mojih iger brez navodil za uporabo. Priznam, da je bila to huda pomota.

V prvem in drugem primeru sem tega kriv sam, saj sem mislil, da bi cela vrsta mest, ki jih je mogoče razumeti zgolj nedvoumno, tudi morala biti razumljena tako – to pa je napak: velikokrat se mi ni docela posrečilo, da bi izoblikoval tisto sintezo med ironičnostjo in resnobnostjo, ki mi je bila pred očmi. Drugič: krive so uprizoritve – vse moje igre doslej niso bile izvajane v pravem slogu, zavoljo česar je seveda sámo po sebi prišlo do nešteto nesporazumov. Tega seveda ni kriv noben gledališčnik, noben režiser ali igralec, kar bi rad še posebej poudaril – tega sem kriv le jaz sam. Kajti vsakič sem prepustil uprizoritev tistim, ki so bili zanjo pristojni – zdaj pa jasno vidim in natanko vem, kako morajo biti moje igre igrane.

Tretjič pa je tega krivo tudi občinstvo, kajti: žal se je odvadilo biti pozorno na besede v drami, pogosto gleda samo dogajanje – dramsko dogajanje najbrž vidi, dramskega dialoga pa več ne pozna. In tule bi takoj rad dodal, kakšen je namen mojih iger: v zadnji skrajnosti razkrinkavanje zavesti – to je moj dialog. Dramatičnost je pri meni v dialogu – v boju med zavestjo in podzavestjo. Dramsko dogajanje postaja s tem odveč, stopa v drugi plan. Iz vsega tega se lepo vidi, da parodija ne more biti moj namen – velikokrat mi očitajo parodičnost, ampak to seveda nikakor ne drži. Parodijo sovražim! Satira ali pa karikatura – to že tu pa tam. Ampak satirične in karikaturne prizore se da v mojih igrah prešteti na prste ene roke – nikakršen satirik nisem, gospoda moja, nikakršnega drugega namena nimam kot: razkrinkavanje zavesti.

Tibor Hrs Pandur: Kratka zgodovina neke adaptacije

Ko je Horváth leta 1931 prejel prestižno Kleistovo nagrado ter bil deležen javnih obsodb in kritik nacionalsocialistov, je slovel kot »princ socialne melanholije Srednje Evrope« in kot »najostroumnejši analitik malomeščanstva po inflaciji«. Njegovo kratkotrajno slavo in polne dvorane sta prekinila Hitlerjev vzpon na oblast (30. januarja 1933) ter posledična cenzura, ki je Horváthu onemogočila kakršno koli javno umetniško udejstvovanje v Nemčiji. Glavni vzrok za prepoved dela so bili predvsem Horváthov antifašizem in kritike nacionalsocializma v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih. Pričal je tudi na sodnem procesu »Saalschlacht«, ki je bil morda navdih za pretep na koncu Kazimirja in Karoline. A kljub delovni prepovedi in statusu izgnanca se je po letu 1933 izogibal javni kritiki Hitlerjeve oblasti, saj je, kot mnogi kulturniki tedaj, očitno naivno pričakoval, da bo ta oblast kratkotrajna, in »iz podzemlja« poskušal še naprej zaslužiti s svojim delom. Določena stopnja samocenzure se kaže tudi v genezi Kazimirja in Karoline, kar je osnovni razlog, zakaj sva se z Nino [op. Rajić Kranjac] odločila za temeljito priredbo, ki se precej razlikuje od Horváthove zadnje verzije. Horváth je splošno recepcijo drame komentiral ob dunajski uprizoritvi leta 1935 in trdil, da »to sploh ni satira, to je balada o brezposelnem šoferju Kazimirju in njegovi ambiciozni nevesti, balada tihe žalosti, ki jo blaži humor«. Arhivska dokumentacija te drame je ena najbolje ohranjenih v Horváthovem opusu. V obsežni, 600-stranski izdaji iz leta 2009 lahko naštejemo pet različnih verzij. Prvi dve se osredotočata na zapeljevanje mlade dame, v kasnejših pa se »preusmeri v dilemo družbenega nazadovanja«, razvidna postane »povezava med zasebno usodo in socialno-ekonomskim ozadjem«. Teatrologi radi omenjajo, da drama Kazimir in Karolina tematizira razpad družbenih odnosov kot posledico ekonomske krize ter analizira vzroke za vzpon nacionalsocializma. Zisser glede trajne brezposelnosti v Weimarski republiki navaja, da »se je število registriranih brezposelnih povečalo z zgodovinsko najnižjega števila 636.000 oktobra 1925 na neverjetnih 6,1 milijona februarja 1932«. […]

Kontekst revščine in represije morda osvetli, zakaj je Horváth eksplicitnejše politične izjave iz zadnje verzije Kazimirja in Karoline črtal, morda prav iz strahu pred cenzuro, ki jo je drugje definiral kot samocenzuro, svoje številne kompromise, ki jih je opravičeval z željo po zaslužku, pa kasneje obžaloval. Zato je ta priredba, ki ohranja Horváthov dramaturški lok ter skoraj vse dialoge, situacije in like, razširjena in predelana s pomočjo zavrženih zapletov, likov in dialogov, ki jih v zadnji Horváthovi različici ni.

Tilen Oblak: Bitke Ödöna von Horvátha

Za Horvátha je bila največja prelomnica v januarju 1933, ko je Adolf Hitler prevzel oblast in postal kancler. Dva meseca kasneje se je odprlo prvo koncentracijsko taborišče v Dachauu. Začel se je čas nacističnega terorja, ki je aprila (istega leta) privedel do bojkota judovskih trgovin in storitev. To je tudi prvi množični napad nacistov na Jude v Nemčiji. Sprejet je bil zakon o prezasedenosti univerz in javnih šol, ki je omejil število judovskih učencev in študentov. Judje so izgubljali službe, odstavljeni so bili tudi z vseh javnih funkcij, kot sta sodstvo in šolstvo.

Horváth je eno leto pred tem napisal dramo Vera, ljubezen, upanje, ki bi morala biti uprizorjena v Berlinu, in istega leta dramo Kazimir in Karolina, ki ob razpadu razmerja moškega in ženske podtalno napoveduje bližanje nove vojne. Drama Kazimir in Karolina je bila krstno uprizorjena v Leipzigu (istega leta) in je razdelila gledališke kritike, v slovenskem prostoru pa je bila krstno uprizorjena leta 1983 v režiji Žarka Petana, in to prav v Mestnem gledališču ljubljanskem. […]

Njegovo [Horváthovo] ostro politično pisanje ne odseva samo njegovega poglobljenega razumevanja družbe, v kateri so ljudje že med seboj verbalno in fizično nasilni in izkoriščevalski (v primeru Kazimirja in Karoline), temveč tudi njegove lastne izkušnje pod režimom.