Vila blok Evropa

Dramsko besedilo Vila blok Evropa nemškega dramatika, igralca in režiserja Lutza Hübnerja (1964), v originalu Richtfest, drama, ki jo je leta 2012 napisal v sodelovanju s pisateljico in igralko Sarah Nemitz (prav tako letnik 1964), ne skriva, da gre za metaforo o (sodobni) Evropi. Skupina ljudi različnih poklicev in generacij, ki se med sabo večinoma ne poznajo (vsaj še ne prav dobro), se odloči, da bodo skupaj gradili nepremičnino in sčasoma skupaj tudi sobivali. Čeprav nihče med svežimi izbirnimi sorodniki (kot si pravijo v začetnem entuziazmu) ni prav slabo situiran, med njimi obstajajo finančna odstopanja, ki seveda pomenijo tudi odstopanja v poziciji moči: kdor ima več kapitala, ima tudi več besede, in začetne fraze sodelovanje, skupnost, solidarnost, socialni kapital, skupni fond, ki jih prepoznamo tudi iz vsakdanjega (zahodnega) diskurza, se hitro razblinijo; teorija in praksa nista eno in isto, in Hübnerjeva dramska pisava je dovolj spretna, da na krivca za propad projekta Vila blok Evropa ni enostavno pokazati s prstom. Kar nekdo okliče za solidarnost, to se drugemu zdi okoriščanje.

V priredbi, ki Hübnerjevo dramsko besedilo prilagodi za slovenski kontekst in ga zelo neposredno umesti v Evropo, Slovenijo, center Ljubljane tukaj in zdaj (med študijem poskušamo besedilo v detajlih prilagajati aktualni družbenopolitični situaciji in lokalnemu nepremičninskemu trgu), je še bolj očitno, da pred nami na odru niso samo liki, ampak odsev celine Evropa: njena razpršena identiteta, razlike in podobnosti in aktualni trud, da bi se na hitro poenotila in nekako obdržala skupaj (vse to lahko med študijem za predstavo spremljamo v vseh medijih). Priredba v konstelacijo bodočih prebivalcev luksuzne nepremičnine v centru mesta (sveta) vpeljuje Brigito, zgodovinarko, ki se izrazito zanima za aktualno družbenopolitično dogajanje. Odločitev, da se bo blok imenoval Evropa, kot da bi že vnaprej vedela, da je visokoleteči projekt obsojen na propad.

Hübnerjevo izvirno besedilo (kot tudi priredba) nima protagonista, ki bi ga bilo mogoče zlahka določiti. Protagonist je skupnost, znotraj katere so kljub razlikam v hierarhiji vsi delčki na koncu nekako podobno pomembni; četudi njihova stališča mogoče niso enakovredna, si vsi vzamejo besedo in jih izrazijo.

Člani gradbene skupnosti se enkrat na teden ob večerih (zakaj zvečer; že večerna srečanja z vinom in filipinskim keteringom nakazujejo na preveč dekadence in premalo realizma, #Evropa) srečujejo na parceli, kjer naj bi v prihodnosti zraslo njihovo skupno bivališče. V omarici, ki jo je nekdo (tako si predstavljam) odvrgel ob potopne smetnjake, živi / ali vsaj začasno obstaja / Mlada ženska; edini lik, ki z gradbeno skupnostjo ni povezan in z drugimi (razen v enem prizoru) nima interakcije. Problemi Mlade ženske so popolnoma ločeni od problemov gradbene skupnosti, zdi se, da je naredila vse, da bi se od sveta čim bolj oddaljila, četudi je to (v resnici) kajpada nemogoče. Besede Mlade ženske (dodanega lika, ki ga Hübner ne napiše), v veliki meri povzete po knjigi Bad Feminist Roxane Gay, da varnost v resnici ne obstaja, to je samo družbena utvara, konsenz, ki varuje sistem, še nikoli / še nikoli v času, ko sem živa jaz / niso bile tako resnične.

V predstavi so uporabljeni odlomki iz del Roxane Gay in nekaj citatov iz predavanj zgodovinarja Timothyja Snyderja.
V predstavi je uporabljen odlomek iz komada Breakin’ Up the House Colina Jamesa.
Odlomke prečne flavte v glasbi je odigral Lenart DeBock.