Kakor vam drago

Rozalinda je pogumna in samostojna protagonistka, ki brez staršev, samo s prijateljico (in Norcem) zapusti dom, ki zanjo ni več prostor varnosti (oče, bivši vojvoda, je odšel z dvora, mame nihče ne omenja). V novem domu, ki je gozd, postane nekdo drug (Ganimed), se zaljubi in se sčasoma prebije do svojega srečnega konca. Pot do srečnega konca ni dolgočasna, saj se Rozalindi v gozdu zgodi veliko razburljivih stvari: levi, pastirske koče, džungla, čudni vitezi … Rozalindina zgodba je zame, staro deset let, idealna pravljica: ženska junakinja se osamosvoji in osvobodi, se zabava, se pretvarja, vmes veliko govori (Rozalinda je med vsemi Shakespearovimi ženskami tista, ki ji avtor v usta položi največ besed), na koncu se poroči z ljubeznijo svojega življenja.

Shakespeare v prizorišče – gozd – postavi številne svoje igre, in sicer vseh žanrov. Fiktivni Ardenski gozd iz komedije Kakor vam drago je skoraj tako znan kot gozd v bližini Aten, v katerem se na kresno noč srečujejo čarobna in človeška bitja iz Sna kresne noči. Gozd je pomemben motiv Dveh gospodičev iz Verone, Kralja Leara, Viharja. Transformacija, ki se likom zgodi v gozdu, je včasih brutalno nasilje, kot v Titu Androniku, v katerem posiljena Lavinija iz gozda pride brez jezika in brez rok, da ne bi mogla poročati o svoji izkušnji. Včasih je transformacija surrealna čarovnija Sna, podivjana narava iz Viharja in Leara. V Macbethu, ki je prav tako tesno kot s pohlepno političnim človeškim umom zvezan z motivom nepredvidljive narave, s škotskimi višavji, s čarovnicami in blatnimi gradovi v megličastih pokrajinah, se gozd fizično premika. (Čeprav se izkaže, da je premikajoči se dunsinanski les samo z vejami zakrita angleška vojska, se v besedi gozd skriva Macbethova poguba.) V Shakespearovih komedijah je gozd prizorišče spremembe spola in seksualne sproščenosti: seksualna dezinhibiranost je v bolj zahodnem, zadržanem Kakor vam drago nakazana, v manj evropskem, bolj balkanskem in barbarskem Snu kresne noči pa zelo neposredna. V priredbi se trudimo, da bi bila spolna fluidnost v Ardenskem gozdu glave čim bolj naravna, samoumevna in neobremenjena. Motiv Rozalindine transformacije v Ganimeda se mi zdi pomemben predvsem s stališča svobode, ki jo omogoča sama ideja krinke/krinka, pridobljena že samo z izrečeno željo: postati nekdo drug. Sicer pa, gozd je kot prostor spremembe v dramatiki tudi sentimentalno povezan z motivom hrepenenja in tudi gozd v glavi naše Rozalinde je eno samo hrepenenje.

Na neki točki dela pri predstavi postane jasno, da bomo v feel-good, pop (in jaz seveda obožž pop) vajbu naše MGL komedije potrebovali songe. (Ta predstava v resnici seveda ni komedija – kar pa še ne pomeni, da ni smešna.) Songe v maniri, ki bi resne šekspirologe mogoče spravila v grozo, skolažiram(o) iz najbolj znanih citatov iz drugih Shakespearovih tekstov: iz take smo snovi kot sanje / spati, nemara sanjati / pekel je prazen, vsi vragi smo tu / to vemo, kaj smo, a ne vemo, kaj utegne biti iz nas / kdo je tako zdrav, da mu svet ni zmedel uma / iz tega gozda si ne želi priti, rad ali ne, tu moraš se muditi / ko oči zapremo, prikazni zremo. Tudi preostanek priredbe je prežet z odlomki iz drugih Shakespearovih del, to pa zato, ker so ta besedila med seboj čudovito kompatibilna. Zelo uživam, ko pobiram bisere in smeti / ko Vojvodove tekste spajam(o) s starim Capuletom iz Romea in Julije, Lenkine in Celijine s Hermijo iz Sna kresne noči, Brusove s Spakom iz Sna, Arielom iz Viharja in Mercutijem iz Romea in Julije. Rozalinda med padcem v gozd svoje glave govori Mercutijev monolog o Mabi, dramilki sanj. Zagovarjam stališče, da je Shakespeare izrazito ljudski, izrazito praktično gledališki pisec: teksti po naročilu / nakradeni motivi / mešani žanri / mešane forme / mešanje verza in proze / mešanje biserov s smetmi / katedrala in hlev. Zato njegove besede, ki so cel univerzum tega, kar vse je človek, z največjim veseljem mešam z našimi in jih, kolikor dobro lahko, na novo kolažiram v interpretacijo, ki bo govorila času in za čas, ki ga živimo.