Pokojnik

Tudi zasnova uprizoritve Pokojnika, s katero se bo v MGL prvič predstavil hrvaški režiser Ivan Plazibat, se je oblikovala na presečišču komične in socialne satire. Uprizoritev bo umeščena v obdobje med obema svetovnima vojnama, v katerem je Nušićevo zadnje besedilo tudi nastalo, ukvarjala pa se bo s simptomi družbene nemorale in korupcije. Pokojnika danes lahko beremo kot priročnik avtokratskih režimov za ravnanje s poštenimi ljudmi, ki se jim še upajo zoperstaviti. V tem smislu bo predstava svarilo in izziv: svarilo družbi, v kateri sta krivica in korupcija postali osnovno načelo, ter obenem izziv, da v takšni družbi etično vzdržimo.

Zadnje dramsko delo Branislava Nušića je bilo na slovenskih odrih doslej uprizorjeno v treh prevodih (Cirila Debevca, Josipa Vidmarja in Mileta Klopčiča) ter v dvanajstih uprizoritvenih različicah. Slovensko občinstvo se je z Nušićevo igro prvič srečalo že leto po njenem nastanku, ko je bila v razmiku šestih mesecev uprizorjena na dveh odrih: marca 1938 jo je v ljubljanski Drami režiral Ciril Debevec, oktobra istega leta pa v mariborski Drami Jože Kovič. V Mestnem gledališču ljubljanskem smo igro uprizorili leta 1964 v režiji Igorja Pretnarja, glavno vlogo pa je takrat odigral Saša Miklavc.

Pokojnik (1937) je zadnje dramsko besedilo srbskega dramatika in pisatelja Branislava Nušića. Gre za kompleksno delo, ki se upira enostavni kategorizaciji, čeprav ga je avtor sam označil kot komedijo. Drama govori o vrnitvi Pavleta Marića, človeka, čigar premoženje, kariero, podjetje in družino so si prisvojili drugi, potem ko je bil pomotoma razglašen za mrtvega. Iz krivice, ki je bila storjena »pokojniku«, izvirajo koristi skupine dramskih oseb, ki bodo storile vse, da bi ohranile svoje privilegije tudi po njegovi vrnitvi v njihovo okolje. Čeprav je besedilo formalno označeno kot komedija, vsebuje številne elemente družbene satire, trilerja in celo melodrame. Prav zaradi te žanrske mešanice je drama blizu življenju in tudi sodobnemu gledališču, ki pogosto prepleta komedijo in dramo, elementi družbene satire pa obenem ponujajo vznemirljive iztočnice za razmislek o sodobni družbi. Nušić v njej neprekosljivo ubeseduje podlo logiko, ki nemoralnost razglaša za moralo. Na presečišču komične in socialne satire je zasnovan tudi uprizoritveni koncept. Uprizoritev bo umeščena v obdobje med obema svetovnima vojnama, v katerem je nastalo besedilo, ukvarjala pa se bo s simptomi družbene nemorale in korupcije. Korupcija je pri Nušiću vseprisotna in vseobsegajoča, saj posega celo v intimo človeških odnosov. Pokojnika danes lahko beremo kot priročnik avtokratskih režimov za ravnanje s poštenimi ljudmi, ki se jim še upajo zoperstaviti. V tem smislu drama pomeni svarilo in izziv: svarilo družbi, v kateri sta krivica in korupcija postali osnovno načelo, in izziv, da v takšni družbi etično vzdržimo.

Ivan Plazibat se je rodil leta 1979 v Splitu, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1998 se je vpisal na Akademijo dramske umetnosti v Zagrebu, kjer je leta 2008 diplomiral iz gledališke režije in radiofonije. V študijskem letu 2015/2016 je na Glasbeni akademiji v Splitu predaval predmet Operna igra. V sezoni 2023/2024 je bil ravnatelj Drame HNK Split in festivala Splitsko poletje. Dvakrat je bil selektor splitskega otroškega festivala Mali Marulić, sodeloval pa je tudi v številnih žirijah ter strokovnih in umetniških svetih različnih zavodov. Doslej je režiral 35 dramskih besedil v gledališčih na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, poleg tega pa tudi kratki film Stage Solo vol. 1 (2022) in dialoge v številnih animiranih filmih. Za svoje delo je prejel več uglednih nagrad; prva med njimi je bila nagrada za najboljšo režijo za Ukročeno trmoglavko Williama Shakespeara na Gavellovih večerih v Zagrebu. Za 55 kvadratov Ivane Vuković je leta 2022 prejel nagrado hrvaškega gledališča za najboljšo uprizoritev v celoti, leto pozneje pa še nagrado marul za najboljšo uprizoritev v celoti na Marulićevih dnevih v Splitu, nagradi za najboljšo režijo in najboljšo uprizoritev v celoti na Festivalu komornih gledališč na Reki ter posebno nagrado za najuspešnejšo vizualno-tehnično inovacijo na festivalu mediteranskega gledališča Purgatorije v črnogorskem Tivtu. Leta 2024 je znova slavil na Marulićevih dnevih z uprizoritvijo Primer lastne pogube po romanu Kristiana Novaka, za katero je prejel kar dve nagradi marul: za najboljšo režijo in dramatizacijo. Več nagrad je prejel tudi za svoje delo v otroškem gledališču, ki se mu posveča z enako vnemo kot gledališču za odrasle. Plazibat režira tako dramska besedila avtorjev iz zakladnice svetovne klasike, kot so Evripid, Shakespeare, Molière, Čehov, Wilde in von Horváth, kot tudi igre sodobnih avtorjev, denimo Rolanda Schimmelpfenniga, Dina Pešuta, Ivorja Martinića in drugih. Doslej je režiral dve dramski besedili Branislava Nušića: Sumljivo osebo (Narodno gledališče Republike srbske, Banjaluka, 2022) in Žalujočo družino (Gledališče Kerempuh, Zagreb, 2023).

Petra Pogorevc: Računi brez pokojnika

Nušić v svoji zadnji igri, ki je nastala leta 1937, odkriva povezanost med kapitalom, oblastjo in mediji v Kraljevini Jugoslaviji. V prikazovanju okoliščin, ki privedejo do Marićevega dvojnega strmoglavljenja, je srhljivo aktualen, kajti njegovo vdajo izsili kapitalistično urejena družba, osnovana na pohlepu in lažeh. Ko rinejo navzgor po družbeni lestvici in množijo svoj kapital, Nušićeve osebe ne izbirajo sredstev.

Jure Gantar: Srbski Aristofan

Dramski vrh Nušićevega Pokojnika je štirinajsti prizor v drugem dejanju. To je tudi edini prizor v igri, v katerem se protagonist in antagonist soočita sama, brez prisotnosti kogar koli drugega. Pavle Marić, flegmatični gradbeni inženir, ki ga je družba po spletu naključij razglasila za mrtvega, ima tu priložnost, da obračuna s svojim najbolj trdovratnim nasprotnikom, pohlepnim in vztrajnim daljnim sorodnikom Spasojem Blagojevićem. Njun razgovor poteka v »lepo opremljen[i] sob[i] v Spasojevi hiši«, vsaj nekaj dni po Pavletovi nenadni vrnitvi iz tujine. Vsi njegovi nesojeni dediči so se zdaj končno prilagodili na njegovo »vstajenje« in se ne pretvarjajo več, da ne obstaja, ampak se z njim normalno pogovarjajo. Spasoje Pavleta ni pričakoval, a ga po začetnem presenečenju povabi, naj se usede, in se potem z njim zaplete v presenetljivo civilizirano izmenjavo mnenj.