Drama Ure, dnevi, čas je nastala po motivih romana Ure Michaela Cunninghama. Razdrobljeno, fragmentarno dramsko besedilo ob pomoči montaže prikazuje en dan življenja treh žensk.

Te živijo v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih sveta: pisateljica Virginia Woolf v predmestju povojnega Londona (1923), gospodinja Laura Brown v povojnem Los Angelesu (1949) in Clarissa Vaughan konec drugega tisočletja v New Yorku. Druži jih slavna knjiga Virginie Woolf Gospa Dalloway: Virginia jo piše, Laura bere, Clarissa pa živi. Vsaka izmed njih se spoprijema z urami dneva. Pri tem pa ne gre zgolj za splošno, nedoločeno minevanje časa, temveč za čas, ure, dneve, v katerih opazujemo njihovo lastno minevanje in ginevanje v neuresničenih željah. Po romanu je bil posnet tudi film Ure do večnosti (2002) z znamenitimi igralkami Meryl Streep, Nicole Kidman in Julianne Moore.

Virginia. Laura. Clarissa.

Skrb za družino, pisateljevanje, obiski, večerje, priprave na zabavo … Kljub različnim obveznostim te ženske izražajo svoja hrepenenja, ki pa ostajajo neuslišana. Njihovi notranji, nemi, subjektivni svetovi se spopadajo z zunanjim, objektivnim, glasnim svetom, ki nima nujno prav. Zunanji svet je v neskladju z njihovim notranjim svetom, zato te skrivnostno zahtevne ženske ne morejo biti zadovoljne.

Tri močne ženske zgodbe so v drami zgoščene v samo en dan. In čeprav so teme priredbe romana mogočne, ženske in tudi druge dramske osebe odnos do njih oblikujejo zelo subtilno. Kljub temu da so obravnavane teme lahko tudi filozofske, glavne dramske osebe opozarjajo na to, da življenja ni treba in ni dobro pretirano racionalizirati, temveč ga je treba samo živeti. Uprizoritev bo prikazala na prvi pogled preproste in morda običajne trenutke vsakdanjika ter jih umestila v večjo sliko našega sveta. Novonastalo besedilo Ure, dnevi, čas je močna in dragocena dramska snov, ki z navidezno lahkotnostjo prodre zelo globoko.

Iz članka o uprizoritvi (Rok Andres: Vedno leta, vedno ljubezen, vedno ure)

Osrednji liki vseh treh umetniških del (romana, filma in priredbe za oder), Virginia, Vanessa, Laura, Clarissa in Richard, predstavljajo arhetipe časa, ki napoveduje sodobnost. Vse tri ženske povezuje roman Gospa Dalloway (ena ga piše, druga bere, tretja živi), smrt in brezizhodnost (tudi ujetost) v enem (ne)navadnem dnevu, ko se pripravlja zabava. Vsako od njih na neki točki prekine obisk, ki preobrne, iztiri in pretrese dan. Vključevanje spominskih in drugih asociacij, ki jih junakinje romana zmorejo poglobljeno opisati, so v filmu že malo reducirane, saj se filmski jezik v Urah posveča čustvenim stanjem (in ne njihovemu pojasnjevanju), na podoben način pa jih zaobjame tudi dramatizacija, ob branju katere se bralcu zdi, da so dialogi gostejši in pogostejši, kot jih nudita film in roman (v katerih je, resnici na ljubo, dialogov relativno malo). Pri vseh treh delih lahko opazujemo, kako natančno se posamezni avtorji ukvarjajo z detajlom, pa naj bo to kupovanje rož, peka torte ali smrt drozga.

Pomemben element tridelne strukture je tudi dogajalni čas, saj se celotno (dramsko) dogajanje zgodi v enem dnevu. Tu je treba omeniti, da se tudi roman Gospa Dalloway zgodi v istem časovnem razponu. Tej logiki sledijo tako roman, film in dramsko besedilo ter postavljajo pomembno vprašanje: ali lahko (literarni, filmski, dramski) lik sodimo po njegovem ravnanju na podlagi zgolj enega običajnega dne? Trojna struktura dramske predloge zvesto sledi izvirniku in ustvarja gozd pomenov, v katerem se, kakor poti, zdaj stikajo zdaj razhajajo poudarki, osebnostne lastnosti, dogodki, citati (samonanašalni, biografski) v postmodernistični maniri oblikujejo na videz zapleten, a lahko berljiv (domač!) čustveni svet osrednjih protagonistk. Spoznavamo jih počasi, zato imamo tudi dovolj časa in prostora, kakor v secirnici se plast za plastjo odkrivajo nepoznani odtenki. A nikakor jih ne moremo spoznati do konca, ostajajo enigma do zadnje replike, tudi ko mislimo, da smo stopili v stik z njihovim svetom, se nekaj zgane, spremeni in preseneti.

Iz članka o uprizoritvi (Lara Paukovič: Paradoks ženske svobode)

Tri ženske, tri usode. Vsaka v svojem obdobju (v dvajsetih, petdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja); druži jih delo Gospa Dalloway Virginie Woolf. Prva, Virginia Woolf, roman seveda piše, druga, Laura Brown, ga bere in se z njim identificira, tretja, Clarissa Vaughan, pa živi podobno kot Clarissa Dalloway, le da več kot sedemdeset let pozneje in seveda z določenimi modifikacijami.

Anja Krušnik Cirnski si je za dramsko obdelavo izbrala tri večplastne in tragične junakinje iz romana Ure Michaela Cunninghama, ki so pred skoraj dvajsetimi leti (leta 2002) že našle pot na filmsko platno (Ure do večnosti, v glavnih vlogah so nastopile hollywoodske velikanke Nicole Kidman, Meryl Streep in Julianne Moore). A čas je ravno pravi, da – tokrat na odru – oživijo znova; da vedno aktualna vprašanja, s katerimi se ukvarjajo, nagovorijo tudi nove generacije gledalk in gledalcev.

Ure, dnevi, čas so uprizoritev o ženski znotraj družbe, o njenih dilemah, strasteh in želji po emancipaciji ter svobodi. Kljub temu da so ženske v ospredju, pa – kot bi morda kdo pomislil – moški liki ne v izvirnem besedilu Michaela Cunninghama ne v predelavi Anje Krušnik Cirnski niso predstavljeni kot negativci. Na ženske pritiskajo predvsem pričakovanja patriarhalne ureditve, nasprotno pa jim moški v njihovem življenju stojijo ob strani – le da ne vedo povsem natančno, proti čemu se morajo boriti (kar je dilema številnih moških tudi danes).

Vsem trem ženskam je torej skupno določeno obžalovanje v zvezi z družbeno vlogo, ki so jo prevzele. Clarissa Vaughan je hotela divje, nekonvencionalno, svobodno življenje, vendar je v srednja leta zaplula kot snobovska dama, ki se ravno tako kot Clarissa Dalloway večino časa ukvarja z odnosi med ljudmi, rožami in izgubljenimi spomini. Virginia Woolf si je želela otroke, a ji življenjske okoliščine tega niso mogle omogočiti in ostala je samo umetnica – četudi se je na tem področju izpopolnila do vrhunskosti, jo je ves čas grizlo, da je tudi njena sestra Vanessa umetnica, slikarka, le da ima ona ob tem še otroke. Laura Brown si je hotela želeti otroke, a ne sin ne hči nista utišala njene želje, da bi bila samo knjižničarka, ne kriva ne dolžna nikomur. Nič od naštetega ni bilo dovolj. Je mogoče, da si ženska zahodne civilizacije, omamljena od možnosti svobode onkraj meja patriarhata in paralizirana od svobode same, ko jo – domnevno – doseže, vedno želi tisto, česar nima?

Nenazadnje pa Ure, dnevi, čas ne govorijo le o ženskah, ampak so hommage ravno temu, kar se skriva v naslovu: uram, dnevom in času. Ljubimo, sovražimo, trpimo, izgubljamo, se borimo proti družbenim pričakovanjem in omejujočim družbenim ureditvam, sami proti sebi in proti drugim, se zavedamo, da čas, ki nam je odmerjen na uri človeške zgodovine, traja le nekaj sekund, kljub vsemu pa čakamo – na kaj?

 

V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz romana Ure v prevodu Suzane Tratnik.
Zahvaljujemo se Botaničnemu vrtu Sežana za pomoč pri fotografiranju.