Osemintridesetletna Judy, ki je imela včasih zahtevno, a dobro plačano delo v finančnem svetu, si je pred nekaj leti izbrala povsem drugačen način življenja: pustila je službo in se odločila, da bo postala gospodinja.

Ne zgolj gospodinja – svoje življenje bo živela, kot da nismo na koncu drugega desetletja 21. stoletja, temveč v petdesetih letih 20. stoletja. Njeno stanovanje je prepričljiva podoba petdesetih let: na okna je obesila ročno izdelane zavese, v kuhinjo postavila star hladilnik, oblečena je v vintage new look obleke, možu Johnnyju pripravlja malico za v službo, kuhinjske pipe čisti z limono, obiskom pa streže domače koktajle. Dosledno slediti petdesetim je sicer težko, zato ima Judy nekje v stanovanju skrit prenosni računalnik, predelan televizor pa predvaja tudi DVD-je, vendar sta Judy in Johnny, kot pravita sama, kljub temu boleče srečna. Judy ima prijateljico Fran, ki hodi v službo, a si njen mož Marcus želi, da bi tudi ona samo še gospodinjila. Judyjina mama Sylvia, ki je Judy vzgajala v komuni, v kateri so se posebej zavzemali za enakost spolov, pa je razočarana, da njena hčerka ne zna ceniti feminizma. In vendar Judy zase pravi, da je feministka – feministka, ki živi morda nekonvencionalno, a vendarle v skladu z lastno izbiro …

Režiserka Nina Šorak se je z ekipo posvečala predvsem vprašanju feminizma. Leto 2018 je bilo namreč leto gibanja #jaztudi, ki je polariziralo javno mnenje, poleg tega pa se beseda feministka v splošnem pogovornem diskurzu – paradoksalno – še vedno prepogosto uporablja slabšalno in kot oznaka za nekaj radikalnega. Vprašanje, kako izbrati tisto obliko feminizma, ki bi žensko v današnjem svetu določila kot resnično, pristno, dovolj feministko, se zato zdi skoraj nemogoča naloga. Oblike feminizma iz 20. in 21. stoletja ter njihove izbire so na določeni točki razvoja v nasprotju z neko drugo izbiro, zaradi nasprotij med manjšinskimi ideologijami pa imajo ponavadi koristi večinske. Individualno definicijo feminizma, kakršno je na primer našla Judy, je v kapitalizmu Zahodne Evrope težko podati, mogoče celo nevarno.

Besedilo ene najpogosteje uprizarjanih in nagrajenih britanskih dramatičark svoje generacije Laure Wade (1977), ki ga je navdihnila fetišizacija domačnosti in raznih nostalgičnih vsebin popkulture, kot so kuharske oddaje in tekmovanja v peki, je bilo krstno uprizorjeno junija 2018 v britanskem Nacionalnem gledališču v Londonu. Uprizoritev je prejela zelo pohvalne ocene, avtorica pa aprila 2019 nagrado Laurence Olivier za najboljšo komedijo.

Iz članka Eve Mahkovic gledališkega lista uprizoritve

Čeprav je Dragi, doma sem! letos dobil nagrado Laurence Olivier za najboljšo novo komedijo (in je sodeč po fotografijah tudi londonska uprizoritev zavila v lahkotno smer), sem (gotovo sem k temu sicer tudi nagnjena) besedilo osebno torej brala žalostno. Izbira hišice za punčke, izbira živeti v zaklenjenem vrtu, ki povrhu še zveni kot ogaben patriarhat (finančna odvisnost, sezuvanje Johnnyjevih čevljev, poslušanje banalnih službenih anekdot), je Judyjina lastna: Jaz sem feministka. Imam izbiro in izbrala sem to. In kdo ji lahko to pravico odreka? V 21. stoletju je obrazov feminizma mnogo, še najbolj nasprotujejo in škodijo drug drugemu. Judyjino izbiro berem kot radikalno žensko izbiro nekega nekonvencionalnega življenjskega vzorca. Ki jo bosta kot vsako nekonvencionalno izbiro svet in sistem zelo težko sprejela in jo celo prej ko slej obsodila kot eksces, obsedenost, bolezen, nekaj sramotnega (čeprav sta enak vzorec še malo prej promovirala.)

Iz članka Mance G. Renko gledališkega lista uprizoritve

Besedilo Laure Wade nam ponuja spoznanje, da dosledno upoštevanje umetno ustvarjenih »spolnih vlog« zahteva svoje žrtve na obeh straneh in da nas pred prežečo resničnostjo ne morejo obvarovati tudi tesno zapahnjena vrata popolnega stanovanja. Kar nam lahko pomaga, kot pokaže na koncu, je kvečjemu solidarnost; žal pa se v besedilu tudi ta zdi le dobro zaigrana; preveč mimobežna, da bi ji verjeli, da je lahko resnična; tako v petdesetih kot danes.