Orfej in Evridika

Uprizoritev je zasnovana kot triptih: trije Orfejevi spusti v Had nas povabijo v tri svetove. Ko prometna nesreča vdre v koncert za zbor in klavir, Evridika umre v nesreči: umre, ker tako od nje zahtevajo mit, zgodba, sistem. Orfej potuje v Had, da bi jo rešil, in ko jo najde prvič, Evridika zavrne zgodovino nasilja, zavrne ponavljanje svoje smrti: resetira predstavo, ker nobena pesem ne more obrniti smrti, ne more izničiti nasilja. Had je na odru najprej križišče zapuščenega teniškega igrišča, prostora, namenjena igri, in v predstavi se tam dogaja vse razen tenisa. V drugem delu je podzemlje prostor, v katerem namesto Evridike najde SylvioPlath, Virginio Woolf in Sarah Kane. Te avtorice so naredile samomor; besedilo Urše Majcen to obravnava kot sistemski problem. Odločitev za samomor ni posledica nemoči posameznic, ampak posledica njihove utesnjenosti v družbene vloge in hierarhije. Je posledica sistema, ki od nas zahteva, da se prilagajamo: možu, družbi, trendom, obsesivnemu delu, nenehni potrebi po izboljševanju sebe za standarde drugih. In te standarde je tisočletja utemeljeval (in jih marsikje še vedno) patriarhalni pogled. Ustvarjalke in ustvarjalci se avtoricam poklonijo, in to je globok poklon v zgodovino, v trenutke, v katerih se je utelesil boj, ki ga še vedno živimo. V tretjem delu Orfej vstopi v bolnišnico, v kateri najde Perzefono, ki umira v bolniški postelji. Hkrati je to Evridika, ki je nikoli ni našel, ker Orfej, ki zahteva reševanje, ne more razumeti ljubezni. Perzefona zaključi z mislijo, da »ljubezni ni v vodi – voda je«. Govori o nujnosti radikalne empatije, ki postaja nekaj nujnega in nekaj radikalno političnega.

Ljubezen in empatija sta nekaj, kar iščemo onkraj mitologij in vzorcev, v katere smo ujeti. In prek tega vsi iščemo svojo svobodo, svoj prostor in svojo senzibilnost v svetu, polnem žrtev.

Uprizoritev o tem ne le govori – to izkušnjo ustvari v monumentalni dvorani, ustvari možnost skupnega prostora, v katerem smo lahko hkrati kritični in ustvarjalni, prostora, v katerem smo lahko skupaj in ranljivi.

Orfej ni resnična oseba, je bolj platno za naše projekcije. Predvsem je mitološko bitje, predstavlja nekaj, kar je kompleksnejše od zgolj moškosti: v večini verzij mitov je Orfej kvir. Tam stoji kot mit umetnika, ampak stvar njegove interpretacije lahko iz njega naredi bodisi narcisa, ki potrebuje bolečino, da lahko ustvarja, bodisi (kot v naši uprizoritvi) nekoga, ki opravi pot in ugotovi, da ljubezen pač ne sme in ne more temeljiti na hierarhiji, in isto velja za umetnost. Predstava razgradi mit tradicionalne, normativne romantične ljubezni, v katero je neenakost nekako vpisana, ker nas postavlja v utesnjujoče vloge, v katerih se vzpostavi razmerje moči. V uprizoritvi je Orfej nekdo, ki uteleša senzibilnost, ki spoznava perspektive drugih; njegova pesem vse gane, ampak pravzaprav smo vsi ta Orfej, skupaj pojemo in rekonstruiramo zgodbe o izgubi, o sistemu ponavljanja nasilja, ki je destruktiven za vse vpletene. V času, ko je postalo vojaško nasilje nekaj normaliziranega, je potreba po kolektivni empatiji in širitvi senzibilnosti še večja in bolj nujnejša.

Na poeziji in spektaklu je nekaj na videz nezdružljivega; in prav zato ta sopostavitev sproža trke in presenečenja. V času absolutnega spektakla, ki ga srkamo z zaslonov, je gledališče nekaj, kar spektakel dekonstruira: preizprašuje in izziva to, kako gledamo, kako poslušamo. Poezija po besedah režiserja ni le način estetizacije jezika, je možnost radikalne empatije in senzibilnosti, ki presega preproste binarne delitve. V tem je poezija politično nujna v času ekstrakcije podatkov in vojaškega nasilja. Uprizoritev odpira skoraj utopičen prostor: je povabilo v občutljivost gledanja in poslušanja, v poetičnost spektakla, v katerem je pogled tisto, kar prinaša smrt. Naš pogled na oder je Orfejev pogled: izniči resničnost, da bi v dogodku našel zgodbo o odrešitvi. Uprizoritev dekonstruira mitologijo in utečene načine gledanja s povabilom v surrealno potovanje, ki presega preproste žanrske oznake in stavi na totalnost odrskega dogodka.

Bolj natančen naslov bi bil Orfej in Evridike, saj gre za tri ženske, ki so se ubile in katerih pisanje so objavili, izdali, prodali, s pohvalami obdali in jih tako ohranili moški … ki so se na poti iz spodnjega sveta ozrli nazaj. Tri genialne, depresivne (klinično depresivne) ženske, pisateljice Virginia Woolf, Sylvia Plath in Sarah Kane. Se Orfej ozre, da bi Evridiki preprečil, da še naprej piše? – Svetlana Slapšak

Ko Evridika Urše Majcen reče, »ne bom se rodila, da lahko spet umrem«, svet zastane. Svet zmrazi. Nihče se ne znajde. Kaj se dogaja. Slišati je vzdihe osuplosti. Ljudem se od začudenja odpirajo usta. V zraku pa polno raznih delcev. Naravnost v pljuča. Od koder pride glas. Mar je res rekla, kar je rekla? Je pred nami resnično prekinitev sodelovanja? Kako vendar to misli, ne bom se rodila? – Nina Dragičević

Zgornji svet gori, pri čemer gre za besedno in pomensko poigravanje: zaradi podnebnih sprememb povzročenih požarov, podobe gorečega pekla, pa tudi vsesplošne humanitarne krize sodobnega sveta. Had tako ni več le spodaj, ampak je glas – glas tistih, ki trpijo (najprej zgoraj, nato spodaj) – in njihovih usod, ki so ostale zamolčane in neizrečene. Zgornji svet je opustošen, prazen in nesmiseln, lahko bi rekli distopičen, čeprav je še kako realen. – Ula Talija Pollak

V tradicionalnem branju mita Orfej Evridiko pogubi s pogledom, s katerim se tik pred mejo dežele živih ozre k njej, da bi preveril, ali mu res sledi. V tokratnem branju bi lahko po analogiji torej Orfejev pogled razumeli kot za Evridiko odrešujoč, a s pomenom nabit in skrajno metaforičen: ko jo Orfej končno zares vidi, je ne more več imeti. Ko jo prepozna kot celovito osebo, ona uide iz dosega njegovega posedovanja. – Ajda Bračič

»Ostala bom mrtva, ker ne moreš prebuditi mrtvih …« Njene besede niso klic po rešitvi, temveč jasno sporočilo: ne bom več sodelovala v igri, ki jo vodi Orfej, ne bom več del mita, ki od mene zahteva raztelešenje in molk. Njena zavrnitev starega se prepleta z utrjevanjem vezi med »sestrami« – junakinja ubesedi trpljenje žensk, ki so izgubile glas ali življenje v imenu ljubezni, umetnosti ali zaradi družbenih pričakovanj. – Alja Adam

Premiera januarja 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma

Vse ponovitve za abonmaje in izven bomo odigrali v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.