Orfej in Evridika

Eden najpresunljivejših mitov o smrti in žalovanju, ki izvira iz antične Grčije, je zgodba o mitskem pevcu, čigar umetnost še danes vznemirja človeštvo. Orfej z igranjem na liro ni očaral samo ljudi, temveč tudi vso naravo. Ptice so utihnile, da bi ga lahko poslušale, živali so zapuščale gozdove, da bi mu sledile, reke so se ustavile ob njegovih spevih. Gostijam, na katerih je igral, so skrivaj prisluškovali bogovi. Vodne nimfe Najade so se dvignile iz valov, kakor hitro so zaslišale njegovo igranje. Med njimi je bila tudi Evridika, v katero se je zaljubil in se z njo poročil.

Toda njuna sreča ni trajala dolgo. Kmalu po poroki je Evridika umrla, potem ko jo je ugriznila smrtonosna kača. Orfej jo je pokopal in za njo žaloval, vendar čas ni zacelil njegove bolečine. Da bi jo dobil nazaj, se je odpravil v podzemlje. Tam je moč njegovega žalovanja ganila tako triglavega psa Kerberja, krvoločnega čuvarja sveta mrtvih, ki ga je spustil mimo vhoda, kot tudi ostarelega brodnika Harona, ki ga je po reki Stiks popeljal globlje v podzemlje. S pesmijo je očaral tudi vladarja podzemlja Hada in njegovo ženo Perzefono. Obljubila sta mu, da mu bosta vrnila Evridiko, vendar sta ob tem postavila pogoj – med potjo iz podzemlja se ne sme za nič na svetu ozreti. Orfej jima je dal besedo in skupaj z Evridiko odšel proti izhodu. Ko ni več slišal njenih korakov, je prelomil obljubo. Zadnje, kar je videl, je bil njen izginjajoči bledi obraz.

Poetični spektakel Orfej in Evridika bo temeljil na besedilni reinterpretaciji dramatičarke Urše Majcen in glasbeni partituri skladatelja Saša Vollmaierja, ki bosta v re­žiji Jana Krmelja in koreografiji Iztoka Kovača raziskala format glasbenega gledališča. Na presečišču različnih medijev in umetniških postopkov se bodo ustvarjalci dotaknili tem smrti in življenja po njej ter raziskovali možnosti njune umetniške reprezentacije. Kako vidimo, slišimo, mislimo in občutimo smrt in posmrtno življenje v umetnosti? Kaj pomeni »ne ozreti se« na odru? Kakšne so povezave med podzemljem kot domovanjem duš umrlih in gledališkim odrom kot prizoriščem bežnih in minljivih podob?

Režiser Jan Krmelj (1995) je na 59. Borštnikovem srečanju 2024 prejel Borštnikovo nagrado za režijo uprizoritve Razpoka Rrose Sélavy. Uprizoritev Razpoka je na omenjenem festivalu prejela kar pet Borštnikovih nagrad.