Orfej in Evridika

Zgodba o Orfeju in Evridiki že od antike velja za enega najpresunljivejših mitov o ljubezni onkraj smrti. Da bi oživil Evridiko, se Orfej odpravi v svet mrtvih, kjer njegovo žalovanje gane tako triglavega psa Kerberja, ki ga spusti mimo vhoda, kot brodnika Harona, ki ga odpelje po reki Stiks. S pesmijo očara tudi vladarja podzemlja Hada in Perzefono, ki mu vrneta Evridiko pod pogojem, da se med vrnitvijo v svet živih ne ozre. Orfej se z Evridiko napoti proti izhodu iz podzemlja, toda ko ne sliši več njenih korakov, prelomi obljubo. Zadnje, kar vidi, je Evridikin izginjajoči bledi obraz.

Mit o ljubezni onkraj smrti, ki že od antike navdihuje številne umetnike, ima tudi senčno stran. V veliki večini njegovih upodobitev je Orfej prikazan kot osrednja figura, Evridika pa zgolj kot njegova tiha in pasivna spremljevalka. Pesnica in dramatičarka Urša Majcen v novi interpretaciji mit postavi na glavo in v njegovo središče postavi Evridiko. Je vrnitev v svet živih zanjo res rešitev? Jo je kdo vprašal, ali si tega sploh želi?

Evridika Urše Majcen posreduje jasno sporočilo: ne želi več sodelovati v igri, ki jo vodi Orfej, izstopila bo iz vloge, ki od nje zahteva pasivnost in molk, prekinila bo zgodbo žrtvovanja za mit trpečega in vsemogočnega umetnika. Z drugimi besedami: ostala bo mrtva. Tako se odloči z mislijo na vse ženske, ki so kadar koli izgubile svoj glas ali življenje v imenu ljubezni ali umetnosti. Orfej v podzemlju ne naleti več samo na mitološka bitja, temveč tudi na tri zgodovinske osebnosti. Svet mrtvih je za pisateljico Virginio Woolf, pesnico Sylvio Plath in dramatičarko Sarah Kane – tako kot za Evridiko – prostor iskanja lastnega prostora in osvoboditve družbenih vlog. Vlog, ki so jih za življenja dušile, omejevale in jih tudi spodbudile k podobni odpovedi, kot jo pri Urši Majcen izreče in osmisli Evridika.

Evridikina zavrnitev mita ni destruktivna, temveč refleksivna in emancipatorna. To v pogovoru s Perzefono naposled spozna tudi Orfej, ki na mit pogleda z novimi očmi. Zave se, da svoje velike ljubezni, zaradi katere se je odpravil v podzemlje, ni nikoli zares spoznal, ker je ni opazoval ali ji prisluhnil, predvsem pa doslej ni razumel, da želi imeti lasten glas in ne biti samo navdih za njegovega. Evridika ga tokrat pripravi do tega, da se zave svoje zablode ter preneha ponavljati stare in davno preživete vzorce družbenih odnosov.

V novi besedilni interpretaciji Urše Majcen in glasbeni partituri Saša Vollmaierja znani mit Orfej in Evridika izpišeta in uglasbita na novo. V režiji Jana Krmelja in koreografiji Iztoka Kovača se uprizoritev na presečišču različnih medijev ukvarja z uprizarjanjem smrti in življenja po njej. V uprizoritvi, v kateri sodeluje številčen ansambel igralk in igralcev MGL ter plesalk in plesalcev kolektiva En–Knap, se nenazadnje razpre tudi vprašanje razmer na planetu, ki zaradi podnebnih sprememb in kataklizem vseh vrst že spominja na mitološko podzemlje. Bi se imela Evridika kam vrniti, tudi če bi si tega želela? In s čim vse je treba prekiniti, da bi ljubezen, umetnost in življenje na Zemlji sploh lahko preživeli?

Petra Pogorevc, dramaturginja uprizoritve Orfej in Evridika