Novice

Nagrado prejme za vlogo Christiana v uprizoritvi Praznovanje, v režiji Janusza Kice.

Letošnjo sezono, poimenovano Spremembe, smo začeli danes, 15. septembra, ob 20. uri s premiero Ionescove Plešaste pevke. Antidramo Plešasta pevka, ki je vedno bolj aktualna satira na malomeščansko družbo, je režiral ugledni in večkrat nagrajeni Diego de Brea. Igrajo Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Lena Hribar Škrlec, Jaka Lah in Matic Lukšič.

Po premieri je Dnevnik, družba medijskih vsebin, že šestintridesetič podelil nagrado najboljšemu gledališkemu ustvarjalcu oz. ustvarjalki MGL v pretekli sezoni.

Uprizoritve gledališke sezone 2022/2023 je še zadnjič ocenjevala komisija, ki so jo sestavljali Tina Mahkota, Marija S. Leskovar in Gregor Butala. Triletno obdobje ocenjevanja predstav oz. igralskih stvaritev s to sezono prevzema nova Dnevnikova komisija v sestavi Gregor Butala (novinar kulturne redakcije Dnevnika), Jakob Ribič (dramaturg in mladi raziskovalec UL AGRFT) in Marjana Lenasi Lipovšek (upokojena profesorica slovenskega jezika na Gimnaziji Poljane).

Dnevnikova komisija je soglasno odločila, da letošnjo Dnevnikovo nagrado za izjemen umetniški dosežek podeli dramskemu igralcu MGL Branku Jordanu za vlogo Christiana v uprizoritvi Praznovanje, katere avtorji so Thomas Vinterberg, Mogens Rukov in Bo Hr. Hansen. Igro v prevodu Alenke Klabus Vesel je režiral Janusz Kica.

Dnevnikovo nagrado je Branku Jordanu s krajšim govorom in obrazložitvijo slavnostno izročil predsednik Dnevnikove komisije Gregor Butala.

Obrazložitev

Branko Jordan se v uprizoritvi Praznovanje občutljivo sooči s pokrajino globoko poškodovanega lika, ki ga scela zaznamujeta travma spolne zlorabe v otroštvu in naraščajoča neznosnost ohranjanja videza. Christiana oblikuje s pretehtano zadržanostjo, v kateri daje slutiti tako njegovo krhkost in ranljivost, izhajajoči iz skrajne eksistencialne izpraznjenosti, kot tudi vso silovitost napora, ko se v radikalnem razkritju odloči razbiti ogledalo potlačene družinske skrivnosti. Z natančno odmerjenimi igralskimi sredstvi, ki bolj kot na prepoznavne orise psihičnih stanj stavijo na drobno gesto, pritajeno napetost glasu ali tesnobno telesno kretnjo, Branko Jordan svojo vlogo postopno razprede onkraj razsežnosti žrtve ali rablja – razpenja jo v pretresljivo podobo izkoreninjenega posameznika, ki se izkazuje tudi kot nekakšen medij, v katerem se zgoščajo razpoke vse bolj razrahljane družbene realnosti, spletene z mehanizmi nadzora in razmerji moči, v katerih dokončna zacelitev ran nemara niti ni mogoča.

Tina Mahkota

Marija S. Leskovar

Gregor Butala

V Ljubljani, 15. 9. 2023